Življenje in delo

Vsebina:

Na klancu - rod in otroštvo
Vrhnika, prečuden kraj
Uresničitev mladostnih sanj - šolanje v Ljubljani
Sanje so se razblinile - še o šolanju v Ljubljani
Oglasila se je Muza
Neuspela matura
Ljubice iz prejšnjig dni - Cankarjeve prve ljubazni
V cesarskem mestu
V Cukrarni je zorela slovenska moderna
Vrnitev na Dunaj
V zelenem zatišju Rožnika
Zadnja izba in smrt
Literarni začetki
Ivan Cankar in slovenska moderna
Cankarjevo pesništvo
Cankarjevo pripovedništvo (kratka pripovedna proza)
Cankarjevo pripovedništvo (romani, povesti, dolge novele)j
Cankarjeva dramatika
Cankarjeva publicistika
Vrednost in aktualnost Cankarjevega dela





Na klancu - rod in otroštvo

Ivan Cankar, véliki virtuoz slovenske besede, se je rodil 10. maja 1876 na Vrhniki v hiši na Klancu št. 141 (danes Na klancu 1) kot osmi med dvanajstimi otroki v družini trškega krojača Jožeta Cankarja in njegove žene Neže, rojene Pivk.

Cankarji so star slovenski rod, ki ga po ohranjenih virih lahko zasledujemo vse do začetka 17. stoletja. Živeli so po vaseh in samotnih hribovskih zaselkih na južni strani Polhograjskega hribovja in jugozahodnem robu Ljubljanskega barja. Največ Cankarjev pa je živelo v vasi Vélika Ligójna (vas, oddaljena približno 3 km severno od Vrhnike) in njeni okolici (prim. Fran Petre, Rod in mladost Ivana Cankarja, Ljubljana 1947).

Prvi, ki se je odločil otresti revščine svojih prednikov, je bil pisateljev ded Jakob. Izučil se je za krojača in se nato naselil na Vrhniki. Slovel je kot najboljši krojač v vrhniški okolici. Leta 1834 je kupil od kmeta Tomaža Podlipca na vrhniškem Klancu hišo, h kateri je sodil še gozd na bližnjem Raskovcu, dva laza ter kozolec na Košacih (na severozahodnem pobočju Sv. Trojice). Kupna vrednost celotne posesti je bila 193 goldinarjev. Hiša je bila deloma lesena, deloma zidana, pokrita s slamo in razdeljena v bivalni prostor, izbo in vežo (del veže, kjer je bilo zidano ognjišče, je bil gotovo kamnit) s črno kuhinjo ter manjšo kamro, ki je bila bolj verjetno le ozek kot. Domnevno naj bi bil v izbi oddeljen improviziran »štibelc«, ločeni spalni kot za starše, vse skupaj v izmeri 45 ali 48 kvadratnih metrov (prim. Gojko Zupan, Spominska hiša Ivana Cankarja, v: Cankarjeva Vrhnika, Ljubljana 1997).

Hišo je leta 1871 odkupil Cankarjev oče, najstarejši sin iz Jakobovega drugega zakona (Cankarjevemu dedu Jakobu se je v obeh zakonih rodilo 21 otrok), rojen na Klancu 26. januarja 1842. Potem ko se je pri očetu izučil za krojača, je začel delati kot mojster na Vrhniki. Leta 1867 se je poročil z Nežo Pivk, rojeno 29. decembra 1843 na Vrzdencu nad Horjulom. V zakonu se jima je rodilo 12 otrok, 8 hčera in 4 sinovi. Pred pisateljevim rojstvom se je rodilo sedem njegovih bratov in sestra; dve sestri sta kmalu umrli (Marija I in Francka I), tako da je bilo živih še pet (Ivana, Jožef, Marija II, France, Karolina); na Klancu se je rodil še mlajši brat Karlo, najmlajše tri sestre (Neža, Marija in Francka II) pa v poznejših stanovanjih (prim. Vesna Zadnik, Rodbina Ivana Cankarja, Vrhnika 1993).

Cankarjev oče je bil samozavesten, ponosen človek in velik ljubitelj knjig. Leta 1876 je skupaj z nekaterimi izobraženci na Vrhniki ustanovil bralno društvo, poznejšo čitalnico. Tudi v svoji obrti je bil v začetku uspešen, a je potem ko je opustil obrt (krojače je začela utesnjevati moderna tekstilna industrija) in ko je še klavrno propadel z najemno konfekcijsko trgovino, začel zanemarjati delo in se vdajati pijači. Skrb za številno družino je naprtil materi.

Pisateljev oče Jože Cankar s hčerjo Francko in njenim sinom Vladimirjem

Cankarjeva hiša oz. borna koča, v katero so se vselili leta 1871 (ded Jakob je obdržal v hiši še manjši prostor) in v kateri se je rodil naš pisatelj, ki so mu kot šibkemu in prezgodaj rojenemu otroku prerokovali kratko življenje, je 27. julija 1879 v velikem vrhniškem požaru pogorela. Ob požaru leta 1879 je celotna Cankarjeva posest merila 1 hektar in 14 arov.

Pogorišče hiše je malo pred požarom dal zarubiti vrhniški trgovec Karel Mayer zaradi velikega dolga, ki si ga je nakopal Cankarjev oče z njegovo najemno trgovino, je bilo 1880 prodano z dvema gozdovoma, ki so ju Cankarjevi imeli v Raskovcu nad Vrhniko. Parcelo z ostanki zidov sta kupila živinozdravnik Franc Polanšek in njegova žena Marija. Polanškova sta leta 1880 postavila novo, zidano hišo s »črno kuhinjo«. Hiša je bila na zunaj približno takega videza, kot je še danes. Zgradba, ki je za tretjino večja od stare in ima delno spremenjen tloris, je spomenik načina življenja revnejših tržanov ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja (G. Zupan). Novo hišo je 2. aprila 1894 kupila Karolina Simon; 18. julija 1906 jo je odkupil Karel Köstner z Vrhnike; na podlagi prisojila je 8. avgusta 1946 prešla v last Angeli Jurca, roj. Köstner. Leta 1948 je postala splošno ljudsko premoženje, s katerim upravlja občina Vrhnika. Danes je hiša preurejena v spominski muzej, ki si ga vsako leto ogleda veliko število obiskovalcev, predvsem šolarjev. Na severnem pročelju hiše je spominska plošča iz hotaveljskega kamna, v katero je vklesan napis:

V BORNI KOČI, KI JE STALA
NA TEMELJU TE HIŠE, SE JE
KROJAČU JOŽETU CANKARJU
IN NEŽI, ROJENI PIVK, DNE
10. MAJA 1876 RODIL KOT OSMI
OD DVANAJSTERO OTROK
IVAN CANKAR,
SLOVENSKI PISATELJ.

Spominska hiša Ivana Cankarja (danes Na klancu 1) stoji na istem mestu, kot je nekoč stala pisateljeva prava rojstna hiša

Ko so Cankarjevi izgubili hišo, so obubožali docela. Od vse posesti jim je ostal le še laz (2358 kvadratnih metrov) pod Sv. Trojico, zadnja ped zemlje, ki so ga imeli v lasti do leta 1884. Za družino se je začel križev pot, romanje od enega gostaškega stanovanja do drugega in vsakodnevna skrb za golo preživetje. Najtežje breme skrbi je nosila mati. Čudež, ki si ga pisatelj še dolgo potem ni mogel natanko razložiti:

»Veliko prenese človek, to vem sam; par konj bi ne zvleklo tovora, ki ga nosi na plečih že otrok. Ali da se dá trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, je bil čudež, ki si ga še zdaj ne morem natanko razložiti. Žena je devetkrat močnejša od moža, mati pa devetkrat devetdesetkrat. Če bi bil rekel svoji materi, da naj mi za ped odmakne Ljubljanski vrh, zato ker preveč tišči na Močilnik, bi ga bila najbrž zares odmaknila. Bog daje materam čudne uganke. Na primer: kako bi se pripravilo kosilo za osmero ljudi, če ni groša v hiši in če ne dá štacunar niti soli na upanje? Kosilo je na mizi. Skrivnostno gre življenje dalje od dne do dne in se ne ustavi. Strma in grapava je pot, težek je voz; na vozu sedé otroci, osmero jih je; jedó in pijó, smejó se in kričé; mati je vprežena; če bi se odpočila, če bi stopila prepočasi, bi jo švrknilo preko sključenih pleč: ›Hej, potegni!‹ Tam kje pod visokim klancem omahne. Omahne in umrje. In še umreti jo je sram; zdi se ji, da je storila krivico tistim, ki so živeli od njenega življenja. -« (Moje življenje)

Tukaj so imeli Cankarjevi svoj laz

V rojstnem kraju je slabotni in sanjavi deček z velikimi modrimi očmi, ki si je prva spoznanja in učenost nabiral v enajsti šoli pod mostom, končal šest razredov osnovne šole. Zadnja dva razreda je bil najboljši učenec, čeprav je bila, kot pravi v Mojem življenju, šola njegov najhujši sovražnik. Šola je bila v bivši mežnariji, ki še danes stoji nasproti farne cerkve sv. Pavla. V višjih razredih je kot najboljši učenec rad deklamiral in nastopal na raznih šolskih proslavah. Najbolj znan je njegov nastop 26. avgusta 1888, ko so na Vrhniki proslavljali 40-letnico vladanja cesarja Franca Jožefa I. in sta o tem poročala celo oba ljubljanska dnevnika (Slovenski narod in Slovenec).

Stara pošta na levi strani mostu čez Ljubljanico, na desni nekdanja Jurčeva gostilna Pri pošti; pod mostom je bila znamenita »enajsta šola«

Cankarjeva prva učiteljica je bila mlada Ljubljančanka Ivanka Tominec, ki se je še pozneje spominja po svojem slavnem stavku: »Jedna jédelj - pomaranča in jedna jédelj - pomaranča sta dve jédelj - pomaranči!«, zaradi katerega je moral že takoj drugi dan pouka v kot. Pozneje sta se dobro razumela in Tominčeva ga je kot dijaka ljubljanske realke celo gmotno podpirala. Učitelj Franc Stojec pa je bil tisti, ki je otrokom povedal zgodbo o Petru Klepcu (prim. Moje življenje) in je učil Cankarja v 3. razredu. Nadučitelj je bil tedaj na Vrhniki Vinko Levstik.

Cerkev Svete Trojice, zgrajena v baročnem slogu okoli 1630, stoji na istoimenskem hribu (354 m), nekoč imenovanem Vijolna gora (po domače Fjolčna gora)





Farna cerkev sv. Pavla, zgrajena v letih 1850 do 1851

Po končani osnovni šoli so se vrhniški veljaki odločili, da pošljejo bistrega in nadarjenega fanta v ljubljanske šole, in so obljubili celo denarno podporo. Ljubljana je bila vedoželjnemu fantiču najlepša podoba njegovih mladih sanj. Bila je upanje in vera iz bridkosti in težav.

Vrhnika, prečuden kraj

Kljub grenkemu in težkemu otroštvu je rojstna Vrhnika ostala Cankarju kraj, v katerega se je zmeraj rad vračal, in njeno podobo srečujemo ter odkrivamo v številnih njegovih pripovedih.

Kot ugotavlja Gregor Kocijan v zanimivem prispevku Cankarjev prostorski trikotnik (Razgledi po slovenski književnosti, Ljubljana 2002), nas prebiranje Cankarjevih pripovedi pripelje do mnogih opisov, v katerih so bolj ali manj razpoznavni posamezni predeli Vrhnike (Vrhnika, ki se je v srednjem veku razcvetela na temeljih slavnega rimskega Navporta, je imela ob popisu leta 1890 1747 prebivalcev) in njene okolice.

Na Vrhniko in njeno okolico spominjajo opisi krajev v romanu Na klancu (1902), kjer je Klanec (tako se je imenoval severovzhodni del Vrhnike) dobil »simbolične razsežnosti in postal pojem za socialno bedo« (G. Kocijan).

Nekdanji hotel Pri črnem orlu, kjer je gostovala tudi vrhniška čitalnica (svoje prostore je imela na severni strani prvega nadstropja)

Takole je Cankar opisal Klanec v romanu Na klancu:

»Mihovi so se preselili na klanec, tja kjer so gledale umazane koče z mrkim in zavidnim pogledom dol na bela poslopja. Na klancu jih je stanovalo mnogo, ki so živeli prej doli v tistih lepih hišah; skrili so se in so se borili v temi za življenje. Strašen boj je bil - lica so plahnela, oči so se udirale, gledale so iz globokih jam nezaupno in pričakovale so strahoma, ko se je bližalo poslednje zlo, goli, ostudni, neusmiljeni glad. Velika družina je bila, v tesno ogrado jih je nagnala ista skrb, nič ni bilo skritega med njimi. Življenje je bilo enako, tudi obrazi so bili podobni, in kar so govorili, je bilo zmerom isto - ena sam strašna skrb v tisočih besedah … Propali obrtniki, kmetje, ki so jim bili prodali kočo in zemljo, pijanci, ki niso bili za nikakršno delo in so sami čakali, da poginejo kakor živina, v jarku, za plotom - vsi so se skrili na klanec, v nizke koče z nizkimi okni in slamnatimi strehami. Klanec se je vil po kamniti grapi; na obeh straneh se je dvigalo nevisoko pusto hribovje, poraščeno samo z neplodnim grmičevjem in posuto z belim kamenjem, tako da je bilo podobno od daleč velikanskemu pokopališču.«

Pogled proti cerkvi sv. Lenarta, ki stoji tik pod Klancem (foto 1903); na levi stara gostilna Mantova, na desni manufakturna trgovina F. Malavašiča; obeh hiš danes ni več

Slikoviti opis Franckinega sprehoda po okolici v istem romanu bi bil lahko kombinacija pogleda na Močilnik (izvir Male Ljubljanice) in sotesko Pekel (Borovnica); Francka na začetku romana roma (Za vozom) na Goro, tj. Žalostno goro pri Preserju. Ravno tako lahko podobne opise najdemo v Martinu Kačurju (1906) in še vrsti drugih pripovedi (Moje življenje, Smrt in pogreb Jakoba Nesreče, Nina, Naš laz, Grešnik Lenart, Tičnica, Za križem itn.). Je pa res, na kar opozarja tudi G. Kocijan, da je v pisateljevi domišljiji resničnost dobila velikokrat povsem drugo podobo, prilagojeno doživljajsko-razpoloženjskim potrebam same zgodbe.

Žalostna gora (Gora v romanu Na klancu, kamor roma Francka; I. poglavje, Za vozom), od Vrhnike oddaljena dobre tri ure hoda

Enega najlepših, najbolj zanosnih in čustvenih opisov Vrhnike pa najdemo v povesti Aleš iz Razora (1907):

»Vrhnika, prečuden kraj! V mehkem domotožju mi zakoprni srce ob misli nate. Kdo te je videl z bdečimi očmi, kdo te je spoznal? Šli so mimo, videli so bele ceste, bele hiše, in so šli dalje. Jaz pa sem ti pogledal v obraz kakor ljubljenemu dekletu in zdaj je moje srce bolno po tebi ...

Kraj ravni pod gozdom, pod temnim, mogočnim Raskovcem, sedi jata golobov; bele peroti se leskečejo v soncu. Tam je Vrhnika. Čez bore, čez hoje, od tihega Krasa, od morja šumi burja, plane v ravan, postane, vztrpeče, osupla in utolažena ob toliki lepoti. Bela kakor nevesta se sveti na holmu Sveta Trojica, razgleduje se po sončni ravni, po tihem, sanjajočem močvirju, do Žalostne gore in do Krima. Zamolkla pesem, kakor vzdih iz globoke zemlje, od visokega neba, pretrese jasno tišino; na Žalostni gori je zapel veliki zvon, ki kraljuje od Krima do Ljubljanskega vrha: Pod pesmijo, nad ravnino trepetajočo, se lesketajo vasi, ugašajo in se vžigajo v čisti beloti: blešči se jim pod mladim soncem; kakor ob prostranem jezeru leže, bele, tihe; a iz jezera, v tišini sanjajočega, se vzdigajo samotni otoki, nizke, s slamo krite kolibe, gruče brez in vrb in visokih jagnedi.

Kdaj bo že drdral moj voz po široki cesarski cesti, kdaj bo že zavil pod Logom, da te zagledajo moje koprneče oči, o Sveta Trojica? Kdaj bom že zaslišal tvojo sladko pesem, o sveti Pavel, patron in varuh Vrhnike? Kdo je čul tvoj glas in je pozabil nanj? …«

Uresničitev mladostnih sanj - šolanje v Ljubljani

Po končani osnovni šoli se je Cankar jeseni 1888 vpisal na ljubljansko realko. France Dobrovoljc v Cankarjevem albumu (v delu, ki je izšlo leta 1972, je avtor zbral največ podatkov o Cankarju in njegovem življenju; zlasti nekatere biografske podatke povzemamo po tej knjigi) tako opisuje takratno Ljubljano:

»Ko je Ivan Cankar jeseni 1888 prvič prišel z Vrhnike v Ljubljano, je mesto štelo kakih 30.000 prebivalcev, od katerih je bilo nekaj nad 5.000 Nemcev. Tedaj je preteklo šele komaj 6 let, odkar je neprekinjeno imelo slovenskega župana, a s svojimi dvojezičnimi nemško-slovenskimi uličnimi napisi je zbujalo videz nemškega naselja. Ljubljana je dajala podobo provincialnega avstrijskega selišča, ki je imelo od kulturnih institucij predvsem nemško gledališče na današnjem Trgu revolucije (danes Kongresni trg; op. Z.R.) in Čitalnico s slovenskim gledališkim odrom v nekdanji Šelenburgovi ulici (na tem mestu stoji danes ob Slovenski cesti poslopje Konzorcija; op. Z.R.) pa Slovensko matico kot literarno družbo za izdajanje ›višje‹ literature. Poleg tega je bila v licejskem poslopju na današnjem Vodnikovem trgu po številu knjig razmeroma skromna, po vsebini pa dovolj bogata licejska (študijska) knjižnica.

Ljubljana okoli 1888

V mestu sta izhajali dve slovenski leposlovni reviji, Ljubljanski zvon in Dom in svet, dva mladinska lista Vrtec in Angelček, dva slovenska dnevnika, Slovenski narod in Slovenec, in nemški uradni Laibacher Zeitung.

Sicer pa je Ljubljana, ki je vse bolj privzemala vlogo slovenskega kulturnega središča, tedaj premogla dve ali tri slovenske ljudske šole, nemško ljudsko šolo, gimnazijo in realko, ki sta bili po nemškem učnem jeziku (razen nekaj izjem) pravzaprav nemški, dalje moško in žensko učiteljišče; nato nekaj privatnih (samostanskih in nemških) šol in tečajev, med njimi znamenita Mahrova trgovska šola. Internati so bili trije: za dijake v Marijanišču, za učenke Lichtenthurnov zavod na Ambroževem trgu, a za nemške srednješolce internat v Beethovnovi ulici.«

Cankarjev izraziti talent za risanje, ki ga je kazal že v osnovni šoli, najbrž ni bil edini in glavni razlog za vpis na realko. Najbrž sta bila pomembnejša razloga ta, da je šolanje na realki trajalo samo sedem razredov, torej eno leto manj kot na gimnaziji, kar je bilo povezano tudi z manj stroški, in možnost za štipendijo (štipendije je na tej šoli pridnim dijakom podeljevala Kranjska hranilnica). Štipendijo te ustanove je potem Cankar od tretjega razreda do konca šolanja tudi v resnici prejemal, in sicer 50 goldinarjev na leto.

Pouk na realki je bil v nemščini, vendar je za slovenske dijake obstajala posebna paralelka z obveznim poukom slovenščine. Realka je dajala prednost realnim (stvarnim), tj. naravoslovnim in tehničnim predmetom in je pripravljala dijake za študij na tehniških višjih in visokih šolah. V poslopju bivše realke je danes srednja šola za elektrotehniko in računalništvo (Vegova 4).

Ljubljanska realka (danes Srednja šola za elektrotehniko in računalništvo, Vegova 4), ustanovljena 1852; sezidala jo je bivša Kranjska hranilnica v nekakšnem normanskem slogu

Po začetnih težavah zaradi nemškega jezika je bil mladi Cankar v drugem in tretjem razredu odličnjak, v višjih razredih pa je bil povprečen dijak in je imel celo nekajkrat popravni izpit. V vseh razredih pa je imel odlično oceno iz slovenščine. Od Cankarjevih profesorjev na realki velja omeniti njegovega profesorja slovenščine Frana Levca (1846-1916), pesnika, pisatelja, literarnega zgodovinarja in prvega urednika Ljubljanskega zvona. Levec je mlademu Cankarju prvi razkazal lepote slovenske besede in v njem zgodaj zaslutil literarni talent. Usmerjal in podpiral ga je vsa šolska leta in tudi pozneje.

Sanje so se razblinile - še o šolanju v Ljubljani

Skrb za Cankarjevo vzdrževanje in šolanje je bila v glavnem na materinih ramenih, kajti vrhniški veljaki so hitro pozabili na svoje obljube. Tako je mladi dijak kmalu spoznal varljivo podobo velikega mesta in njegove mladostne sanje so se hitro razblinile. Zaradi revščine se je moral večkrat seliti in se preživljati s skromnimi sredstvi.

Ko se je torej jeseni vpisal na realko, se je mati za stanovanje in hrano dogovorila s stricem Šimnom, očetovim polbratom, ki se je ravno tisto leto iz Borovnice preselil v Ljubljano in je stanoval na Valvasorjevem trgu (danes Vodnikov trg 5). Tukaj je Cankar ostal nekako do novega leta 1889, ko ga je stric, ki je bil do nečaka zelo grob, odslovil. Glavni vzrok je bil gotovo neredno plačevanje stanarine, k temu pa se je najbrž pridružila tudi zoprna bolezen (enureza), ki je Cankarja spremljala tako rekoč celo življenje. Stričevo nečloveško ravnanje je Cankar pozneje nazorno opisal v črtici Stric Šimen.

Ko je Cankar jeseni 1888 prišel v Ljubljano, se je najprej nastanil pri stricu Šimnu na Valvasorjevem trgu (današnji Vodnikov trg 5)

Po novem letu se je Cankar preselil k dijaški gospodinji Ani Merjašič, Poljanski nasip 14 (danes nekdanje dvonadstropne hiše ni več, na njenem mestu stoji nova hiša, Poljanski nasip 10). Prvošolec Cankar je imel tukaj status »posteljaša«, tako so namreč v tistih časih imenovali dijake, ki so imeli na stanovanju najeto samo posteljo, na hrano pa so hodili drugam.

Cankar se je prva tri leta šolanja največ hranil v Ljudski kuhinji (danes Streliška 12), ki je tedaj imela posebno »dijaško mizo«, kjer so revni dijaki in »posteljaši« prejemali hrano na stroške raznih dobrotnikov ali zastonj. Ustanovitelj in največji podpornik »dijaške mize« je bil Luka Jeran (1818-1896), nabožni pesnik in pisatelj, dolgoletni urednik Zgodnje danice, nazadnje ljubljanski stolni kanonik. Poznamo ga predvsem kot zagrizenega nasprotnika Prešernove »pohujšljive« ljubezenske poezije.

Ljudska kuhinja na Streliški 12; stavba starega ljubljanskega strelišča, ki je od leta 1877 dajala streho Ljudski kuhinji, v kateri se je hranil tudi Cankar

Nekako od leta 1892 je Cankar hodil na kosilo v hišo pisatelja Ivana Tavčarja (danes Breg 10), dokler mu ni zgodnjega poletja 1895 (torej v sedmem, zadnjem razredu realke) Tavčar prepovedal vstop v hišo. Poglavitni vzrok za to je bilo, kot meni F. Dobrovoljc v svojem Albumu, najbrž Cankarjevo vedenje, ki se je zdelo strogemu in natančnemu Gorenjcu predrzno in žaljivo, poleg tega pa Cankar menda ni vračal izposojenih knjig oz. jih je celo izgubil. Pozneje je med tema književnima ustvarjalcema prišlo še do literarnega in političnega nasprotovanja.

Franja Tavčarjeva (1868-1938), žena pisatelja Ivana Tavčarja, je velikodušno podpirala revne dijake. V Tavčarjevo hišo na Bregu 8 (danes Breg 10) je hodil na kosilo tudi Cankar

Ivan Tavčar (1851-1923), pisatelj in politik, voditelj Narodnonapredne stranke in ljubljanski župan v letih 1911-1921

Poleti 1889 se je Cankar s svojo gospodinjo Ano Merjašič preselil s Poljanskega nasipa v Gradišče št. 15, v hišo gostilničarja in branjevca Andreja Černeta (južno pročelje te hiše stoji ob današnji Gregorčičevi ulici; v stavbi je danes Casino Koper, včasih pa je bila tukaj znana gostilna Koper). Stanovanje je bilo v prvem nadstropju in je imelo dve sobi in kuhinjo v skupni uporabi z neko drugo stranko. V šolskem letu 1889/90 (2. razred realke) je v stanovanju poleg gospodinje, če so točni podatki F. Dobrovoljca, živelo še pet ljudi (njena mati, nečak in nečakinja in poleg Cankarja še »posteljaš« Terezija Makuc iz Solkana). Tukaj je Cankar doživljal dogodke, ki jih opisuje v svojih znanih črticah Desetica, Greh, Rožni venec, in iz tega časa so ohranjene njegove prve pesmi in tudi proza.

Južno pročelje hiše (ob današnji Gregorčičevi ulici), v kateri je danes Casino Koper, prej pa je bila tukaj znana gostilna Koper. Cankar se je sem preselil poleti 1889 s svojo dijaško gospodinjo Ano Merjašič

Oglasila se je Muza

S šolskim letom 1892/93 je Cankar zapustil svojo dijaško gospodinjo Ano Merjašič, pri kateri je stanoval tri leta, in se z bratom Karlom (poznejšim duhovnikom) nastanil pri novem gospodarju, krojaškem mojstru Antonu Repovšu na Florjanski ulici št. 32 (danes Gornji trg 24).

S šolskim letom 1892/93 se je Cankar z bratom Karlom nastanil na Florjanski ulici št. 32 (danes Gornji trg 24)

Cankar je stanoval v dvoriščni stavbi hiše; na fotografiji mostovž v prvem nadstropju; bolj ali manj natančno je to stanovanje Cankar opisal v romanu Na klancu

V novem stanovanju, ki je bilo v dvoriščni stavbi hiše, se je Cankar literarno razživel. Imel je že prvo tiskano pesem v Vrtcu (1892) in začel je sodelovati pri Mahničevem Rimskem katoliku, Slovencu in Ljubljanskem zvonu. Imel je napisanih že nad 180 pesmi in v tem času je začel pisati prvo prozo.

Cankarjev prvi ohranjeni rokopis iz leta 1891 z naslovom Pesni Ivana Cankarja

Njegovo literarno dejavnost pa je še bolj razgibalo članstvo v dijaškem društvu Zadruga, ki so ga v začetku šolskega leta 1892/93 ustanovili ljubljanski dijaki (Baloh, Čadež, Šuklje, Štefe). Po takratnih šolskih predpisih so bila taka društva strogo prepovedana, zato je imela Zadruga značaj skrivnega združenja. Zadruga, ki je delovala od 1892 do 1898, je pomembna predvsem zato, ker so iz nje izšli vsi štirje najpomembnejši predstavniki slovenske moderne (Kette, Murn, Cankar, Župančič). V Zadrugi je Cankar razvil zelo živahno dejavnost; imel je veliko število nastopov, tako imenovanih »predavanj«, na katerih je bral svoje pesmi, prozne sestavke, prevode in kritike. Dela, ki jih je »kritika« ocenila za dobra (v tem primeru se je na začetku vsakega sestavka ali pesmi napisalo geslo »V knjigo!«), so se prepisovala v posebno zadružno knjigo.

Vabilo za vstop v Zadrugo

Neuspela matura

Pri A. Repovšu je Cankar stanoval do znanega ljubljanskega potresa 14. aprila 1895. Potem se je z Dragotinom Kettejem, s katerim sta se poznala iz Zadruge, za nekaj časa naselil na Ledinah v eni izmed zasilnih barak, ki so jih po potresu postavili za številne brezdomce. Da se v takih okoliščinah ni mogel primerno pripravljati na maturo, ki je bila pred njim, je popolnoma razumljivo. Zato nas ne preseneča dejstvo, da Cankar mature po končanem sedmem razredu leta 1895 ni opravil. Popravnega izpita iz fizike ni opravil niti v jesenskem roku, tako da je moral čakati celo naslednje šolsko leto in je maturiral šele julija 1896.

Po ponesrečeni maturi je nato ob počitnicah stanoval na Vrhniki, v Ljubljano pa se je vrnil šele jeseni. S Kettejem sta se preselila k Mariji Meglič, bivši Kettejevi gospodinji, v Vodmat št. 86 (pozneje Ravnikarjeva ulica 7, pozidana ob gradnji Kliničnega centra 1975). Soba, v kateri sta bivala, je bila na podstrešju in pozimi vedno mrzla. Po neuspehu v šoli (Cankar ni opravil mature, Kette je bil izključen z gimnazije) sta živela v skrajni revščini, skoraj brez vsakršnih denarnih sredstev.

Pogosto sta tiste čase zahajala v gostilno v Kravji dolini št. 88 (danes Vidovdanska cesta). Ko so gostilno podrli, so se Franzotovi preselili v Šiško. Tja je Kette hodil poučevat njihove otroke in »gospa Franzotova ga je dolgo časa varovala najhujše sile« (Ivan Cankar).

Naj kot zanimivost zapišemo, da je bilo v družini Franzot deset otrok in da se je Kette takrat zaljubil v eno izmed deklet, 15-letno Štefanijo, in ji posvetil celo nekaj pesmi. Ta Štefanija - Nina je bila v letih 1910-1911, potem ko se je poročila s Karlom Bergmannom, Cankarjeva gospodinja na Rožniku, kjer je mož ok. 1905 kupil posestvo in gostilno.

Oba mladeniča sta v tistem času veliko pisala in snovala »širokopotezne literarne načrte« (F. Dobrovoljc). Skupaj sta dramatizirala Jurčič-Kersnikove Rokovnjače, Cankar pa je v Ljubljanskem zvonu med drugim objavil cikel Helena in esej Anton Aškerc; vedno več pa je začel objavljati tudi v Slovencu, zlasti kratke pripovedi (Slavnostni govor, Oče in sin, Gospod Ognjišček in gospod Mravljinček idr.). Urednik katoliško usmerjenega Slovenca je bil takrat literarno široko razgledani Andrej Kalan (1858-1933), generalni vikar in stolni prošt ljubljanske škofije.

Kette je ostal na tem stanovanju do odhoda v Novo mesto, kjer je leta 1898 maturiral, Cankar pa do srečno opravljene mature. To je bilo zadnje Cankarjevo dijaško stanovanje v Ljubljani. Spomin na ta čas je ohranil v črtici Konec literarne krčme.

Ljubice iz prejšnjih dni - Cankarjeve prve ljubezni

Prva ljubezenska doživetja so pustila globoke sledi v Cankarjevem mladostnem ustvarjanju, še zlasti v poeziji, zato je prav, da povemo o tem nekaj več besed.

Cankarjeva prva znana ljubezen, če ne omenjamo Olgice Gruden, kateri je mladi Cankar posvetil sonetni venec z akrostihom, je bila Franja Opeka, rojena 1878 na Vrhniki. S Cankarjem sta se poznala še iz otroških let, ko pa je Franja obiskovala učiteljišče v Ljubljani se je med njima nekako v letih 1894/95 vnela ljubezen, ki je dobila odmev v vrsti liričnih pesmi. Nekatere od teh so izšle v Ljubljanskem zvonu, najboljše izmed njih (cikel Iz lepih časov) pa je Cankar pozneje uvrstil v pesniško zbirko Erotika (1899).

Franja Opeka

Da je bila ljubezen obojestranska, priča tudi eno od ohranjenih pisem, ki jih je mlada Vrhničanka, vsa zaljubljena, pisala Cankarju:

»Mislim, da mi boš verjel, ako Ti rečem, da ako tudi nisi pri meni, Te bodem ravno tako gorko ljubila in Ti vedno zvesta ostala. Saj bode prišel čas, ko naju ne bode mogel nihče razdružiti, še celo smrt naju ne bode na večno razdružila, živela bova tako, da bova tudi nad zvezdami večno združena.«

Cankar pa ji odgovarja: »Da, res sem najsrečnejši človek na svetu, ker ljubim takó blago bitje, kakor si Ti, in še srečnejši sem, ko vem, da me tudi Ti ljubiš …«

Vendar je bilo te dijaške ljubezni kmalu konec. Literarni odmev nanjo najdemo v črtici V marcu, kjer imenuje pisatelj to doživetje »ljubeznivo otroško komedijo«, ki zveni v njem kakor lepa stara pesem, ki so ji popolnoma obledele besede in melodija.

Franja se je leta 1897 poročila z učiteljem Jožetom Svetličem iz Škofje Loke. Po moževi smrti (1909) je s hčerko Ano, ki je ostala edina živa od štirih otrok, živela pri bratu, ljubljanskem kanoniku Mihu Opeki, pozneje pa se je preselila k drugemu bratu Ivanu, župniku v Šmartnem pri Tuhinju, kjer je umrla leta 1950. Pokopana je na vrhniškem pokopališču.

Druga Cankarjeva ljubezen je bila učiteljica Helena Pehani, rojena 1875 v Mokronogu na Dolenjskem. Pozneje se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Helena 1895 končala učiteljišče. S Cankarjem se je ta živahna plavolaska seznanila poleti 1895 na Vrhniki. Mlada družba dijakov je hodila na izlete, največkrat na Tičnico ali v Močilnik, ali pa do gostilne Na stari šrangi na Drenovem Griču, kjer so se zabavali in si kratili čas brezskrbnih počitniških dni. Cankar se je vanjo zaljubil in je bila to »morda najbolj čista, najbolj idealna njegova ljubezen« (F. Govekar). Posvetil ji je vrsto ljubezenskih pesmi, ki jih je največ v ciklu Helena objavil najprej v Ljubljanskem zvonu, nato pa v Erotiki. Kot kaže, Helena teh pesmi ni jemala preveč resno, godilo pa ji je dvorjenje »duhovitega in načitanega dijaka, ki ji je v ognju razžarjenega čustva z veseljem izkazoval majhne kavalirske usluge« (F. Dobrovoljc).

Helena Pehani

Poleg omenjenega pesniškega cikla ji je Cankar posvetil črtico Tisti lepi večeri, v črticah Sreča, V marcu, To so pa rože!, Tičnica pa se spominja dogodkov, ki jih je preživel v njeni družbi.

Tako se je na primer spominja v črtici Tičnica (1912):

»Ko smo dospeli do Tičnice (grič, ki se razteza takoj za cerkvijo Sv. Trojice in se rahlo spušča proti Stari Vrhniki; op. Z.R.), nas je pozdravil prijeten hlad izpod črnih smrek; in zadišalo je opojno po ciklamnih. Polegli smo v senco. Helena si je odpela slamnik: skozi temno vejevje je en sam tenek žarek trepetaje poljubil njene lase. V lica, ozka in nežna, je bila nekoliko zardela, ustnice so bile na rahlo odprte, žarka svetloba, ki je oblikovala cerkev, je tiho odsevala v njenih sinjih očeh …«

Helena se je leta 1900 poročila s Cankarjevim sošolcem z realke, geometrom Srečkom Justinom. Umrla je v Ljubljani 1953.

Helena Pehani se je leta 1900 poročila s Cankarjevim sošolcem z realke, geometrom Srečkom Justinom

Med počitnicami pred Cankarjevim odhodom na Dunaj, torej leta 1896, je prišlo do bežnega ljubezenskega razmerja s prikupno in postavno Pavlo Kermavner, rojeno 1879 v Logatcu, ki je po očetovi smrti živela na Vrhniki pri teti Avreliji Tomšič, ženi znanega vrhniškega usnjarja Ivana Tomšiča. Tomišičevi so imeli bogato knjižnico in reden gost pri njih (Tomšičeva hiša z velikim vrtom je stala približno tam, kjer stoji danes tovarna usnja) je bil mladi Cankar. Ljubezensko razmerje pa očitno ni bilo všeč Pavlini skrbni in bogati teti in se je razdrlo kmalu po Cankarjevi prvi vrnitvi z Dunaja in pred odhodom v Pulj (1898) k sorodnikom. Pavli je poleg nekaj pesmi (Ti, tega pisma nisi ti pisala, Narisal sem nekdaj podobo tvojo) pozneje posvetil pripoved Ob smrtni postelji, črtici A jaz pojdem in Nepotreben človek.

Pavla Kermavner

Zanimivo je pismo, ki ga je Cankar 31. avgusta 1898 pisal svoji poznejši ljubezni Anici Lušin, v katerem razkriva doživljajsko ozadje Pavli posvečene pesmi Ti, tega pisma nisi ti pisala in konec ljubezni s Pavlo Kermavner:

»Da ne pride kdaj zopet kakšna novica čisto iz jasnega, ki bi Te vznemirila in vsled katere bi lahko dvomila nad mojo odkritosrčnostjo, treba je, da Ti povem neko stvar, katero bi Ti sicer morda zamolčal, ker je premalenkostna. A jeseni boš brala v moji knjigi neko pesem (omenjeno pesem je Cankar uvrstil v zbirko Erotika, ki je izšla šele spomladi 1899; opomba Z.R.) in zato Ti moram povedati, kdo je tista - Pavla! - Da se spominjam! - Nekako pred dvemi leti - o počitnicah, predno sem odšel prvikrat na Dunaj, seznanil sem se na Vrhniki s hčerjo nekega posestnika. Čisto slučajno; zdi se mi, da sem posodil gospej neko knjigo in da sem na ta način zašel tja. In tam se je pričel najneumnejši flirt mojega življenja. Pavla je bila sicer lepa, toda patentirana goska. Prvikrat sem ji samo mimogrede in iz dolgega časa povedal, ›da jo ljubim‹ - in ona je odgovorila isto. Jaz sem se silno začudil, ker tega nisem pričakoval. Sprva se mi je zdelo vse skupaj nekako nerodno in smešno, ker prav za prav nisem čutil ničesar. A naposled ne vem, kako je prišla kljub temu senca neke ljubezni. To ni trajalo dolgo, in ko sem odšel na Dunaj, pisal sem ji samo dvakrat in ona meni. Nato je vse utihnilo. S tem pa stvar še ni bila pri kraju. Ko se vrnem na Vrhniko, začela se je znova … Kar dobim enkrat, ravno ko sem hotel oditi k nji - pismo, v katerem mi z vso navadno žalostjo razodene, da naj pozabim, da naj se ne spominjam več nanjo, da je nesrečna itd. Jaz sem bil razjarjen! Jezil me je ta smešni konec in hotel sem zvedeti, kje je vzrok. No, vzrok je bil čisto navaden. Pismo ji je diktirala njena mati, ker je bila ›in Sicht eine ausgezeichnete Partie‹. Moreš si misliti, kako sem se smejal, ko so mi to povedali, - in kako šele potem, ko se je reč razdrla! Pavla je hotela skesano ponoviti prejšnjo neumnost, meni pa se je zdelo prebedasto in poslovil sem se jako uljudno. Kaj počne zdaj, to mi ni znano …«

Nekako v tem času, torej po prihodu z Dunaja in pred odhodom v Pulj, se je Cankar zaljubil v sedemnajstletno Anico Lušin (rojena 30. maja 1881). Kot dijakinja je bila Anica sirota brez staršev in je s sestro Minko stanovala pri očimu v ljubljanskem Kolizeju. Po končani meščanski šoli pri uršulinkah je leta 1903 maturirala na ljubljanskem učiteljišču. Njena prva služba je bila pri Benediktu v Slovenskih goricah, kjer se je 1905 poročila s Hinkom Bergantom. Umrla je v Plešivcu pri Velenju leta 1910, kjer je pokopana skupaj s sestro Minko. Na grobu je napis iz Cankarjeve pesmi: Tiho zdaj v grobu spi - tvoja in moja - vesela mladost.

Anica Lušin (foto ok. 1905)

Cankarjeva »prva prava ljubezen, srna, rjavooka Anka«, kot jo imenuje v Podobah iz sanj (1917), je zapustila največ sledov v njegovem delu. Posvetil ji je najlepše pesmi iz drugega dela cikla Iz lepih časov v Erotiki, snoval je poseben Sentimentalni album, ki ga ni dokončal, jo upodobil v Jakobu Rudi (1900) in Tujcih (1901) ter opisal svojo ljubezen do nje v številnih črticah (Na večer, Moja miznica, Pričakovanje, Polnočnica idr.). Posebej velja omeniti številna pisma, ki jih je pisal v samotnih istrskih nočeh in ki so si »pridobila sloves najlepše zbirke ljubezenskih izpovedi v naši literaturi« (D. Moravec).

O tem pričajo med drugim tudi tele besede, zapisane v pismu, ki ga je Cankar svoji rjavooki Anici pisal okoli 13. julija 1898:

»Ljubljena Anica!

Nocoj Ti pišem pozno; zunaj je prekrasna noč, nebó je temnosinje in tisoč bledih zvezd trpeče visoko gori in odseva v morju, kakor bi se lesketalo na dnu neštevilno svetlih kristalov. Moje okno je odprto in v obraz mi diha hladni nočni zrak; - a jaz - jaz sem pozabil, da Te ne morem več objeti in ne poljubiti, da ne vidim Tvojih očij, ne Tvojih smehljajočih ustnic - in zdi se mi, da stojiš poleg mene in da govorim s teboj - opojne besede, polne ljubezni in jasnega razkošja …

Anica - kako se je odprlo meni nebo od tistega čudovitega dne, ko sem se prvikrat dotaknil s svojimi trepetajočimi ustni Tvojega obraza … Vse, kar je bilo v moji duši lepega in plemenitega, vzcvetelo je hipoma, kakor vzcvete roža, kadar posijejo nanjo topli jutranji žarki. Nikdar poprej nisem tako gorko čutil vso lepoto in poezijo krog sebe in v svojem srcu, kakor jo čutim zdaj v spominih nate in omamljen od ljubezni. V vonju polovenele rože, v glasu oddaljene strune, v šepetanju morja in v dihu večernega vetra - zdi se mi, da čutim isto, kar vstaja tiho in nejasno v moji duši … To so tiste zamolčane besede, ki jih nisem govoril, ko sem Te objemal krog pasu - to je moja ljubezen, polna hrepenenja, otožnosti in sreče - to je poezija, ki plava krog Tvojega krasnega obraza kot svetla glorijola …«

Nekako po vrnitvi iz Pulja (oktober 1898) in pozneje na Dunaju se je Cankar zapletel v ljubezensko razmerje z Aničino starejšo sestro Minko. V pesmi Oblatil sem ljubezen tvojo čisto se dotika razmerja do obeh sester. Na Minko Lušin se pisatelj obrača v Epilogu k Vinjetam, ki ga je napisal 1. maja 1899, in Minki pripoveduje pisatelj Kralja Malhusa iz zbirke Knjiga za lahkomiselne ljudi (1901). Na Minko Lušin spominja najbrž tudi Minkin lik v Martinu Kačurju (1906), sledi nanjo pa najdemo še v črticah Dunaj poleti in Rdeča lisa.

So bile Cankarjeve mladostne ljubezni zgolj platonične in nobena od njih ni šla dalj od opojnih sanjarij in vročih poljubov, kot menijo nekateri, ali pa je bilo vmes kaj več, danes seveda ne vemo natančno. A to za nas niti ni pomembno, pomembno je, da so te ljubezni razburkale njegovo mladostno pesniško domišljijo in navdihnile številne njegove pesmi, pozneje pa našle odmev tudi v marsikateri pripovedi.

V cesarskem mestu

Po uspešno končani maturi se je Cankar jeseni 1896 vpisal na gradbeni oddelek dunajske tehniške visoke šole. Študij gradbeništva ga ni zanimal in ga je kmalu opustil; tudi na filozofsko fakulteto, kjer naj bi študiral moderne romanske in slovanske jezike, se ni vpisal. Posvetil se je popolnoma literarnemu delu.

Tehniška visoka šola na Dunaju

»Na Cankarja, ki je jeseni 1896 prvič prišel iz družbeno in kulturno zaostale, provincialne Ljubljane v široki svet, je milijonsko cesarsko mesto ob Donavi napravilo neizbrisen in mogočen vtis s svojim velemestnim vrvežem in razgibanim življenjskim ritmom. Široke in dolge ulice, bulvarji, razkošne palače in javna poslopja zlasti v središču mesta (Ring), razstave, gledališča, kavarne in nočna zabavišča, v katerih so se zbirale množice umetnikov in književnikov z vseh koncev vetrov avstro-ogrske monarhije in razpravljale o velikih vprašanjih umetnosti in življenja, vse to je v njem zbudilo opojno navdušenje.

Dunaj je bil tedaj eno izmed središč sodobne moderne kulture, zlasti literature, ki je posredovalo sočasno moderne umetnostne smeri iz sodobne Evrope ob koncu stoletja (»fin de siecla«) in s katerim se je Ivan Cankar prvič seznanil /…/ Vendar je bil ves blišč, ki ga je Dunaj takrat razkazoval radovednim in vsega lepega željnim očem, v veliki meri zunanja politura, ki je kazala samo eno plat njegovega življenja. Cankar je zlasti potem ko se je stalno naselil na Dunaju, kmalu spoznal njegovo varljivo podobo; spoznal je vso trdoto in krutost življenja, ki sta se skrivali za tem lepim videzom. Odprl se mu je pogled v življenje delavskih množic dunajskega proletariata, ki je životaril po zakajenih in umazanih predmestjih kot žrtev kapitalističnega družbenega sistema.« (F. Dobrovoljc, Cankarjev album, str. 256)

Kmalu po prihodu na Dunaj je postal član literarnega kluba, ki ga je oktobra 1896 ustanovil Fran Govekar. Namen kluba je bil pospeševati slovensko literaturo v tedaj moderni realistični in naturalistični smeri ter obravnava aktualnih literarnih vprašanj. Član tega kluba je bil tudi pesnik Oton Župančič.

Zaradi gmotnih težav se je konec marca 1897 vrnil domov. Bival je na Vrhniki in v Ljubljani. Nekaj časa je stanoval z bratom Karlom, bratrancem Izidorjem in Franom Valenčičem pri dijaški gospodinji Marjeti Božič v Streliški ulici št. 14 (danes Streliška ulica 20). Preden je odpotoval v Pulj (v Pulju so živele Cankarjeve sestre Ivana, Neža in Francka, nekaj časa tudi Karolina, od leta 1898 pa tudi oče), je Cankar večkrat prenočeval pri Ketteju in Murnu v ljubljanski Cukrarni.

Tega leta (23. septembra) je Cankarju umrla mati; to je bil zanj hud udarec. Založniku Bambergu je prodal pripravljeno pesniško zbirko Erotika, da bi lahko poplačal pogrebne stroške.

Nova grobnica Cankarjevih staršev na vrhniškem pokopališču

V Cukrarni je zorela slovenska moderna

Ker ima ljubljanska Cukrarna (Poljanski nasip 40) v naši kulturni zgodovini pomembno mesto, povejmo nekaj besed o tej stari, še danes zapuščeni, temnostrmeči in propadajoči hiši ob Ljubljanici.

Cukrarna ob Ljubljanici

Šestnadstropno poslopje je nekdanja tovarna sladkorja, ki je začela obratovati 1828; leta 1853 se je znatno razširila, leta 1858 pa jo je uničil požar. Po požaru so Cukrarno za silo obnovili in je od takrat služila za začasne nastanitve, v začetku za prehodno vojašnico, v glavnem pa za stanovanja revežem (prim. Silvester Kopriva, Ljubljana skozi čas, Ljubljana 1989). Postala je pribežališče brezdomcev in beračev, zlasti po potresu 1895, in to je še danes.

Jeseni 1895 se je v Cukrarno skupaj s svojo dijaško gospodinjo Polono Kalan preselil mladi pesnik Josip Murn. Kalanova je stanovala v dvoriščnem traktu stavbe, kjer je v drugem nadstropju imela v najemu dve sobi: prva večja je bila obrnjena na zahod, druga manjša, v kateri je imela na stanovanju dijake, pa na jug. Ko se je Murn seznanil s tovariši iz Zadruge (Kette, Župančič, Cankar), so ti večkrat prihajali sem na obiske in literarne pogovore. Malo pred smrtjo se je pri prijatelju Murnu nastanil tudi Kette. Tukaj je, kot piše na spominski plošči, postavljeni leta 1955, nastajala in zorela slovenska moderna. Kette je umrl v Cukrarni 26. aprila 1899, star 23 let, Murn pa 18. junija 1901, star 22 let.

Življenje v Cukrarni je Cankar pretresljivo opisal v povesti Življenje in smrt Petra Novljana (1903), kratkem romanu Nina (1906) in v drami Lepa Vida (1912).

Vrnitev na Dunaj

Na Dunaj se je Cankar vrnil v drugi polovici novembra 1898 in tam - s krajšimi in daljšimi presledki - živel do začetka septembra 1909.

Ivan Cankar (foto 1900)

Ivan Cankar (foto 1905)

Nastanil se je v šestnajstem dunajskem okraju Ottakringu, Lindauergasse 26, pri družini Löffler. Stanovanje Löfflerjevih je bilo v drugem nadstropju vogalne trinadstropne stavbe in je imelo poleg kuhinje še sobo in kabinet. Cankar je stanoval v kabinetu.

Lindauergasse 26 (foto 1954); Cankar je stanoval v kabinetu, na fotografiji zadnje okno v drugem nadstropju

Gospodinja Albina Löffler, rojena 1865, je bila češkega rodu in ločena. Imela je štiri otroke: Štefko, Amalijo (Malči), Willyja in Alfreda. Preživljali so se z izdelovanjem kravat.

Ottakring je bil izrazito delavska četrt, kjer sta bila doma uboštvo in beda, naseljen v glavnem z delavci in malimi obrtniki. Med njimi je bilo veliko Čehov in Slovakov. Njihovo bedno življenje je Cankar opisal v kratkih pripovedih Spomladi, Pavličkova krona, Zdenko Petersilka iz zbirke Za križem (1909), črtici Ulica umirajočih idr.

»Okraj (leta 1900 je štel okoli 120.000 prebivalcev) je dajal podobo mestne četrti, sestavljene iz samih stanovanjskih kasarn z dolgočasnimi fasadami in enoličnimi mrkimi okni, ki so se vrstila v nedogled. Vmes so izza teh kasarn štrleli visoki dimniki zakajenih tovarn. Nebo nad okrajem je bilo vedno sivo in dremotno, sonce nad njim pa medlo in brez vsakega sijaja.

Na ulicah pred hišami so se zbirale kopice slabo oblečenih in nedohranjenih otrok z upadlimi lici brez barve in vročičnimi očmi, ki so se igrali s preprostimi igračami.« (F. Dobrovoljc, Cankarjev album, str. 264)

Cankar se je po preselitvi k Löfflerjevim najprej zapletel v ljubezensko razmerje z gospodinjo Albino, ki je bila živahna, poželenje izzivajoča ženska, prijetne zunanjosti in stara takrat 44 let.

Najbrž v letih 1904-1905 pa se je Cankar zaljubil v starejšo hčerko Štefko Löffler, krepko in postavno dekle, ki je bila tedaj stara sedemnajst let. S Štefko se je Cankar nameraval celo poročiti, a je s poroko odlašal iz leta v leto in zveza z bodočo »nevesto«, ki ji je menda že priskrbel poročno obleko, se je vedno bolj krhala.

Štefka Löffler (foto 1907)

Vida Jeraj, hčerka violinista Karla Jeraja in pesnice Vide Jeraj, s katerimi je bil Cankar velik prijatelj v dunajskih letih, se v knjigi Večerna sonata (Ljubljana 1992) takole spominja obiska pri Cankarju:

»Nekoč me je mama vzela s seboj na obisk k Cankarju. Spominjam se, da je stanoval v lepem stanovanju. Pred njegovim kabinetom je na vratih visela težka zavesa iz rdečega pliša. Soba je bila opremljena čisto v duhu nemške tradicije. Tam je bilo težko baročno pohištvo, na njem pa veliko papirnatih rož, ki so bile takrat moderne, in vse polno figuric, ki so bile gotovo po svoje dragocene. V sobi sta sedela dva oficirja, ki sta se mi zdela čudovita in imenitna. Nosila sta svetlo modri uniformi, obšiti z zlato nitjo. Zdelo se mi je, da sta tam kar domača. To sta bila, kot sem pozneje zvedela, brata Cankarjeve neveste Štefke. Ona si je takrat kupila poročno obleko za poroko s Cankarjem. Vse je imela že pripravljeno. Moji mami je razlagala, da je sicer še nima doma, da pa je tako in tako … Cankar pa je rekel, ko sta bila njena brata v sobi: ›Štefi, bring in die Kühe Rum mit Tee!‹ In ona je postregla še s piškoti. Vse, kar se je takrat zgodilo, se mi je zdelo pomembno, saj sem prvič spoznala Cankarja v njegovem okolju. To mi je res drag spomin.«

Cankarjevo bivanje na Dunaju velja za zelo plodovito obdobje njegovega ustvarjanja, saj so v tem času nastala tako rekoč vsa njegova pomembnejša dela, razen drame Lepa Vida in zbirke črtic Podobe iz sanj. Poleg tega je Cankar od jeseni 1898, ko se je naselil pri Löfflerjevih, pa nekako do leta 1902, ko je izšel roman Na klancu, kot ugotavlja Peter Kolšek (prim. Uvodne opombe, v: Ivan Cankar, Na klancu, Ljubljana 1995), zasnoval in dognal do kraja vse literarne vrste in zvrsti, ki jim je ostal zvest do smrti: črtico, novelo, povest, roman, komedijo in dramo. Hkrati pa je to bil čas, ko je Cankar stopil na pot prvega slovenskega poklicnega pisatelja.

Posegel je tudi v politično življenje: 14. maja 1907 je sprejel kandidaturo na državnozborskih volitvah na listi socialnodemokratske stranke v volilnem okraju Litija-Višnja Gora-Radeče. Z Dunaja se je odpravil v domovino in razvil nenavadno živahno predvolilno kampanjo. Na volitvah ni zmagal, več glasov je pobral njegov klerikalni protikandidat Fran Povše. Zanimivo pa je, da je Cankar dobil absolutno večino glasov v Zagorju ob Savi in Izlakah.

Vmes se je strastno zaljubil v Mici Kessler. To je bila, kot kaže, Cankarjeva zadnja velike ljubezen, ki pa ni našla ustreznega odziva. Mici, pozneje poročena Čop, je bila najstarejša hčerka iz znane ljubljanske družine Kessler, kjer so se zbirali ljubljanski kulturniki, predvsem iz vrst moderne. Njihova hiša na Bleiweisovi cesti št. 4 (danes Prešernova cesta) je bila nekak literarni salon, o katerem poroča tudi Josip Vidmar v svojih Obrazih (Ljubljana 1980). Kot zanimivost zapišimo, da se je mlajša sestra Ana poročila s pesnikom Otonom Župančičem, Vera pa s pisateljem in urednikom Franom Albrehtom.

Mici Kessler Čop (I. Kobilca)

Zadnji veliki ljubezenski žar je Cankarju dal spodbudo za nova dela, zlasti za roman Novo življenje (1908), zbirko pripovedi Za križem (1908) in farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski (1908).

»V hudi moralni zadregi je nato nihal med novo ljubeznijo in občutkom dolžnosti do Štefke, ki ji je obljubil poroko« (F. Dobrovoljc), dokler ni septembra 1909 za vedno zapustil Dunaja in pozneje razdrl zaroko.

Štefka, ki je Cankarju zamerila njegovo ravnanje, se je dvakrat poročila, toda v zakonih ni imela sreče, oba moža sta jo zapustila, otrok ni imela, tako da je na starost ostala sama in se preživljala z majhno trgovino. Umrla je stara 75 let 20. februarja 1962 in je pokopana na ottakrinškem pokopališču.

V zelenem zatišju Rožnika

V Ljubljano se je Cankar vrnil proti koncu leta 1909, potem ko je bil od septembra pa do približno 15. novembra na obisku pri bratu Karlu v Sarajevu; brat Karel je bil tajnik tamkajšnjega nadškofa Josipa Stadlerja.

Pisateljev mlajši brat Karlo Cankar; po gimnaziji v Ljubljani je v Sarajevu končal teologijo in bil od 1908 do 1923 tajnik sarajevskega nadškofa Josipa Stadlerja in urednik Hrvatskega dnevnika

V Ljubljani se je najprej nastanil v hotelu Tivoli (»Švicarija«). Sobo je imel najeto v drugem nadstropju, večino dneva pa je prebil v tako imenovani »kmečki sobi« v prvem nadstropju, kjer se je zbirala boemska družba ljubljanskih umetnikov (Hinko Smrekar, Maksim Gaspari, Anton Verovšek, Cvetko Golar idr.).

Hotel Tivoli (»Švicarija«) v ljubljanskem Tivoliju

V hotelu Tivoli je bila 21. in 22. novembra 1909 prva jugoslovanska socialnodemokratska konferenca. Na tej konferenci je bila sprejeta znana »tivolska resolucija«, v kateri je bilo poudarjeno, da se morajo Jugoslovani združiti ne samo politično, temveč tudi kulturno in jezikovno.

Cankar, ki je bil na konferenco povabljen, se je ni hotel udeležiti, resolucijo pa je zavrnil in z njo, kot bomo videli v nadaljevanju, obračunal v svojem znamenitem predavanju Slovenci in Jugoslovani aprila 1913.

Nekako proti koncu aprila ali v začetku maja 1910 se je Cankar preselil iz hotela Tivoli na Rožnik (danes Cankarjev vrh). Najprej se je nastanil v tako imenovani »mali hiši«, gospodarskem poslopju zraven gostilne, kjer je danes njegova spominska soba.

V začetku maja 1911 je lastnik gostilne na Rožniku Karel Bergman prepustil Cankarju sobo v prvem nadstropju gostilniškega poslopja z dvema oknoma, obrnjenima proti cerkvi, ki sta dobro vidni na naši fotografiji. V tej sobi je stanoval še nekaj let tudi pod novim rožniškim gospodarjem Ferdinandom Pfeiferjem, toda ko je ta potreboval več prostora, se je Cankar preselil (najbrž leta 1915) v majhno kamro poleg te sobe in je tam ostal do odhoda z Rožnika proti koncu avgusta ali v začetku septembra 1917.

Rožnik

Cankar med gosti na Rožniku

Na Rožniku (stsl. rož - hrib), v zatišju temnih smrek in senčnih kostanjev, je Cankar vsaj za nekaj časa našel svoj mir in zadovoljstvo, predvsem pa spodbudo za novo ustvarjanje. Z Rožnika (danes Cankarjev vrh) se mu je ob lepem vremenu, kadar je bilo ozračje čisto in prosojno, odpiral razgled proti rojstni Vrhniki, in tukaj se je, kot kaže, znebil tistega neprijetnega občutka »večnega romarja«.

Rožnik s cerkvijo in gostilno v ozadju

Navdušen nad Rožnikom je tedaj zapisal:

»Nikoli še, o zarja, mi nisi tako svetila, nikoli, pomlad, te ni tako polno zajelo moje srce! V srebrnem jutru, kakor skozi prosojen pajčolan, gledam daleč pod seboj sinje polhovgraško pogorje; in tam zadaj, na levi, je Vrhnika, moja zibel, mati in mladost. Zdi se mi, da vidim belo Trojico, kako se tiho smehlja pod jutranjim soncem; zdi se mi celo, da slišim zamolklo pesem svetega Pavla. Vse, kar je kdaj bilo grenkega in temnega, je umrlo; kar je bilo sladkega in svetlega, se je vdrugič porodilo v meni in bo v meni ostalo, neumrljivo, večno v vesoljstvu, kakor moja duša sama … Nad cvetočim vrtom stojiva, gospa in jaz. In vsa lepota tega neumrljivega jutra, lepota, ki je v meni, krog mene in v vesoljstvu, odseva, gospa, v tvojih očeh; v njih odseva moja večna pomlad, moja mladost in sreča … Mladost, ne izpustim te! Moja pomladanja sreča, z obema rokama te držim! Močnejša je moja v lepoti in sreči pomlajena volja, nego čas in sodba njegova.« (Bela krizantema; na Rožniku, v maju 1910)

Ivan Cankar (foto 1911); ena najbolj znanih pisateljevih podob

Ivan Cankar (foto 1915)

Kot poroča F. Dobrovoljc, je Cankar tedaj postal prava privlačnost Rožnika, kamor so romale trume znancev in občudovalcev, ki bi ga radi tudi osebno spoznali.

Za rožniško obdobje Cankarjevega ustvarjanja je značilna predvsem kratka pripovedna proza oz. črtica. Tukaj je uredil zbirko črtic Moja njiva (1914), ki je izšla šele po njegovi smrti (1935), in tukaj je v obnebju prve svetovne vojne končal svojo zadnjo knjigo Podobe iz sanj (1917).

Leta 1913 je bil zaradi predavanja Slovenci in Jugoslovani, ki ga je imel 12. aprila v ljubljanskem Mestnem domu (današnji Krekov trg), obsojen na teden dni zapora (od 12. do 19. septembra) in »povračilo stroškov za delikt«, češ da je v predavanju »spodbujal k nenravnim in po zakonu prepovedanim dejanjem«. Cankar je s tem predavanjem dobil pečat politično nezanesljive osebe, kar je bil poleg ovadbe, češ da izraža simpatije do Srbov, najbrž glavni vzrok za aretacijo in zapor na ljubljanskem gradu od 23. avgusta do 9. oktobra 1914. Medtem mu je (30. avgusta) umrl oče, a se pogreba ni mogel udeležiti.

Sredi novembra 1915 so ga vpoklicali k vojakom in poslali v Judenburg na avstrijskem Štajerskem. Zaradi bolehnosti in telesne šibkosti so ga po poldrugem mesecu iz vojske odpustili in okoli božiča se je vrnil na Rožnik.

Se je na Rožniku spletlo skrivno ljubezensko razmerje med novo gospodinjo Mici Pfeiferjevo (Mici, rojeno Franzot, je Cankar poznal še iz dijaških let, ko sta s Kettejem, kot smo že omenili, obiskovala njihovo gostilno v Kravji dolini) in Cankarjem, medtem ko je bil njen mož in gospodar gostilne Ferdinand skoraj ves čas prve svetovne vojne pri vojakih v Gradcu, ali pa je šlo zgolj za iskreno prijateljstvo, ne vemo za gotovo.

Gotovo pa je, da je v tem času vzplamtela med Cankarjem in mlado učiteljico Mileno Rohrmann (1885-1945) zadnja ljubezen, od katere so nekateri celo pričakovali, da se bo končala s poroko. Milena Rohrmann se je, podobno kot nekoč Štefka Löffler, imela za Cankarjevo nevesto, kar je še danes zapisano na njeni nagrobni plošči ob zahodnem stranskem zidu na ljubljanskih Žalah.

Milena Rohrmann (foto 1905)

Cankar na Rožniku v družbi Milene Rohrmann

Milena si je prizadevala, da bi Cankarja iztrgala iz rožniškega gostilniškega okolja, in pisatelj je nekaj časa po preselitvi z Rožnika dejansko stanoval pri Rohrmannovih na Šentpetrski cesti št. 28 (danes Trubarjeva ulica) in tukaj so skrbeli zanj, ko se je 18. novembra 1918 po nesrečnem padcu za krajši čas vrnil iz bolnišnice.

Pred selitvijo z Rožnika je pisal prijatelju F. Erjavcu:

»Te dni, morda že v soboto, se enkrat za vselej preselim z Rožnika, čeprav s težkim srcem. Pa mora biti, čas je! Marsikaj lepega sem doživel tukaj, žalosti pa tudi dovolj. Če bi mogel, bi teh sedem let izbrisal iz življenja in iz spomina, ali ne dá se. Nosil jih bom s seboj kakor nož v telesu.«

Tedaj je napisal črtici Ob selitvi in Moje izbe, ki ne prikrivata bolečega slovesa z Rožnika.

Ivan Cankar (foto 1918)

Zadnja izba in smrt

Po preselitvi v mesto je Cankar do septembra 1918 večinoma stanoval pri prijatelju, znanem krščanskem socialistu in publicistu, dr. Josipu Puntarju (1884-1937) v Škofji ulici št. 9 (danes Rozmanova ulica). Verjetno 4. oktobra 1918 pa se je nastanil v svojem zadnjem stanovanju na Kongresnem trgu 5. (Cankar ni stanoval, kot mislijo nekateri, v vogalni stavbi, ki ima danes številko Kongresni trg 5, ampak v sosednji enonadstropni stavbi /gledano s Kongresnega trga/ z značilnim kamnitim portalom, nad katerim je vklesana letnica 1822, katera ima danes številko Kongresni trg 6. Podatke sta mi potrdila samostojni arhivski tehnik Tone Majcen iz Zgodovinskega arhiva Ljubljana, na podlagi katastra mesta Ljubljane iz leta 1940, in eden izmed zdajšnjih stanovalcev, ki mi je pokazal stopnice, po katerih je padel Cankar, in tudi sobo, v kateri je nazadnje stanoval.) Tukaj je proti koncu oktobra na neki svoji nočni poti domov, vračal naj bi se bil iz restavracije Štrukelj (danes hotel Turist), v hiši padel po stopnicah, ki vodijo navzdol na majhno notranje dvorišče, in se hudo poškodoval. V bolnišnici so ugotovili vnetje možganske mrene s krvavitvijo; 18. novembra so ga odpustili (po odhodu iz bolnišnice je stanoval pri Rohrmannovih), vendar je moral 25. novembra ponovno v bolnišnico, kjer je, potem ko je zbolel še za pljučnico, umrl 11. decembra 1918.

Do pogreba, ki je bil v petek, 13. decembra, ob 15. uri, je ležal na mrtvaškem odru v preddverju Narodnega doma (zdajšnja Narodna galerija). Slovenci so se dostojno poslovili od svojega največjega pisatelja, saj se je pogreba udeležilo veliko število ljudi.

Narodni dom v Ljubljani (danes Narodna galerija)

»Njegov pogreb je bil ena izmed prvih nacionalnih manifestacij Slovencev v novi državi. Ljubljanski župan Ivan Tavčar je sicer odklonil predlog, da bi priporočil meščanom, naj izobesijo črne zastave, in to z besedami: ›Ali bomo obešali zastave za vsakim Golarjem?‹ Toda Slovenci in Ljubljančani so Cankarjevo smrt počastili z ogromno udeležbo pri pogrebu, ki je bil veličasten in na katerem se je zbralo vse, kar je imelo kaj imena v slovenski umetnosti in kulturi. Tam sem se seznanil z nekaterimi našimi pisatelji in umetniki, in čeprav sem se počutil kot tujec med njimi, sem se nemara kot privesek prijatelja Dobide in Frana Albrehta pridružil skupini, ki je po pogrebu krenila na pogrebščino v zadnjo sobo h Khamu na Miklošičevi cesti nasproti hotela Uniona. Tam se je pilo in govorilo in govorilo in pilo do pozne noči …« (Josip Vidmar, Obrazi, Ljubljana 1980)

Cankar je bil najprej na željo Milene Rohrmann začasno pokopan v družinsko grobnico Rohrmannovih, od koder so 23. oktobra 1923 prenesli njegove posmrtne ostanke v skupno grobnico slovenske »moderne« na ljubljanskih Žalah.

Grobnica slovenske »moderne« na Žalah

Cankarjev spomenik na Vrhniki, delo kiparja Iva Jurkoviča; spomenik so odkrili 10. avgusta 1930

»Šla je senca s silnim korakom preko vse dežele; tisoč plahih oči je strmelo vanjo, tisoč prestrašenih src je molilo. Obadva, smrt in godec, sta tiho utonila v daljno noč. Hladen veter je zapihal od severa, zamolklo je v gozdovih zabučalo …« (I. Cankar, Kurent)

Literarni začetki

Cankar je začel pisati in objavljati zelo zgodaj. O tem priča najprej njegova malo ironična izjava v Mojem življenju, kjer pripoveduje, da je še kot otrok »zložil pesem« na čast štrboncljev (neka vrsta sliv) in da se je tako začela njegova »trnova pismarska pot«. Najbrž pa je res, da so njegovi prvi pesniški poskusi iz časa pred odhodom v Ljubljano.

Za poezijo in za literaturo sploh je v Ljubljani mladega dijaka navdušil njegov profesor slovenščine Fran Levec, ki je v mladem Cankarju zgodaj zaslutil pisateljski talent. Druga pomembna spodbuda za razgibano literarno delo pa je bila dijaška Zadruga, v kateri je Cankar razvil, kot smo že omenili, živahno literarno dejavnost.

Fran Levec (1846-1916)

Najstarejši Cankarjev ohranjeni rokopis z naslovom Pesni Ivana Cankarja je iz januarja 1891, torej ko je bil v tretjem razredu realke. V glavnem so to ljubezenske in domoljubne pesmi (Očitanje, Tvoj pogled, Poljub, V tujini, Srečna, domača, mi ljubljena vas itn.), napisane po zgledu Prešerna, Gregorčiča, Jenka, Levstika (prim. Alfonz Gspan, O prvih Cankarjevih pesniških poskusih, Nova obzorja, 1949, str. 560-568). Da je dobro poznal Prešerna in njegove Poezije, priča Sonetni venec iz tega leta z akrostihom Olgici Grudnovi.

Prva Cankarjeva natisnjena pesem pa je iz leta 1892 z naslovom Pes, maček in miši, objavljena v otroškem glasilu Vrtec pod psevdonimom Prepiračev. Leta 1893 mu je Ljubljanski zvon objavil romanco Ivan Kacijanar, ki je bila prva tiskana pesem v tem takrat osrednjem literarnem glasilu in za katero je prejel svoj prvi honorar - en goldinar.

Prvi Cankarjev prozni poskus naj bi bil nastal do začetka februarja 1892, morebiti že prej, in sicer Nekaj iz dnevnika mojega prijatelja, ki je bil objavljen v rokopisni Knjigi tretješolcev ljubljanske realke; pravzaprav ne gre za samostojno pripoved, temveč za nadaljevanje proznega sestavka. Prvo objavljeno besedilo v prozi pa je sestavek Moj prvi pogled na morje, ki ga je leta 1893, torej kot petošolec, objavil v dijaški prilogi goriškega Rimskega katolika.

Hkrati sodijo v ta čas tudi slogovno in motivno zahtevnejše črtice; nekatere od njih je leta 1899 objavil v Vinjetah. Snovna in motivna značilnost te začetniške kratke pripovedne proze je, da se opira predvsem na modele, ki jih je razvila slovenska proza v obdobju med romantiko in realizmom (Jenko, Jurčič, Kersnik, Tavčar). Med njimi sta bili, kot ugotavlja J. Kos, za Cankarja najpomembnejši t. i. slika ali črtica.

Prozo in poezijo je Cankar v tem mladostnem obdobju največ objavljal v Ljubljanskem zvonu, Slovenskem narodu in Slovencu. Svoje začetne prispevke je objavljal v glavnem pod temi psevdonimi in šiframi: A. B., Alojzij Grad, Anton Grom, Anton Kramer, C. C., Evstahij, Feliks Vran, Fran D., Gradar, Grahar, I. C. Evstahij, I. C. Trošan, C-r., Ivan Dob, Ivan Gradar, Ivan Mlakar, Ivan Mot, Ivan Saveljev, J. G., J. L., Josip Marin, Karel Staral, Mot, Mrazov, P. R., P. Ž., Petošolec, Prepiračev, Štefan Smuk, Tone Grivar, Traven, Trošan, Valentin Oblak, Vazilij.

Ivan Cankar in slovenska moderna

Preden spregovorimo o Cankarjevem nadaljnem literarnem delu, je prav, da najprej določimo in označimo literarno obdobje, v katerem je ustvarjal in ki je bistveno določalo literarnosmerno, stilno in duhovnozgodovinsko podobo njegovih del.

Ivana Cankarja po splošnem prepričanju naše literarne zgodovine skupaj s Kettejem, Murnom in Župančičem uvrščamo med najpomembnejše predstavnike slovenske moderne (poleg omenjenih avtorjev literarna zgodovina uvršča v to obdobje še druge avtorje: Kraigher, Kvedrova, Finžgar, Iz. Cankar, V. Mole, V Levstik, Pugelj, »ki so v teh letih uveljavljali za slovensko moderno značilno simbiozo realizma, naturalizma, nove romantike, dekadence in simbolizmo« (Janko Kos).

Ivan Cankar (foto 1896)

Oton Župančič (1878-1949)

Dragotin Kette (1876-1899)

Josip Murn - Aleksandrov (1879-1901)

Slovenska moderna (lat. modernus - moderen, sodoben), nastala kot reakcija zoper realizem, naturalizem in tudi postromantiko, je oznaka za posebno razvojno obdobje v naši literaturi (J. Kos), ki traja od 1899 (izid Cankarjeve Erotike in Vinjet ter Župančičeve Čaše opojnosti) do 1918, ko umre Cankar in se konča prva svetovna vojna. Značilno zanjo je, da se v njej »sočasno prepletajo in prehajajo druga v drugo« (J. Kos) evropske književne smeri, ki so se pojavile ob koncu 19. stoletja, torej smeri t.i. fin de siecla: nova romantika, dekadenca in simbolizem; z izrazom impresionizem pa po navadi označujemo stilno usmerjenost znotraj teh smeri. Poleg tega vanjo še vsekakor sodijo posamezne prvine postromantike, realizma in naturalizma.

Ker se bomo v nadaljevanju še velikokrat srečevali z omenjenimi izrazi, je prav, da jih tukaj na kratko razložimo.

Naturalizem (lat. natura - narava) je stopnjevani, skrajni realizem, ki predstavlja življenje objektivno, čim bolj v skladu z znanstvenimi načeli. Človeka vidi v odvistnosti od dednosti, okolja in zgodovinskega trenutka.

Močan delež v sklopu moderne, zlasti pri Cankarju, ima nova romantika, literarna smer, ki jo lahko razumemo kot obnovo in nadgradnjo »stare« romantike (poetičnost, čustvenost, domišljijsko bogastvo) z začetka 19. stoletja. Včasih se pod novo romantiko razume predvsem dekadenca in simbolizem, vključno z impresionizmom.

Za dekadenco (fr. decadence - propad) pa je značilno iskanje novih oblik lepote v izjemnih, bolestnih, sprevrženih oblikah življenja; zanjo so značilni prefinjena čutnost, naveličanost, esteticizem itd. Cankar se je dekadenci načeloma odpovedal zelo zgodaj (1900).

Simbolizem (gr. symbolon - znamenje, znak) je literarna smer, ki se je uprla realizmu in naturalizmu, posnemanju zunanje resničnosti, in se obrnila navznoter. Skušala je dojeti samo slutene in čutno nedojemljive vrednote, skrite in skrivnostne pomene v človekovi notranjosti. Pri tem uporablja nejasne, težko razumljive simbole, prenesene pomene besed, ritmičnost ipd.

Tako dekadenca kot simbolizem v pravem pomenu besede sta v slovenski moderni, pa tudi pri Cankarju, bolj izjema kot pravilo (J. Kos). Simbolizem kot smer velikokrat zamenjujemo s simboli, ki so v pripovedništvu slovenske moderne zelo pogosti, poseben pomen in lepoto pa dobijo v Cankarjevi prozi, a ostajajo bolj na ravni prispodob in alegorij.

Impresionizem (lat. impressio - vtis) je slogovna usmerjenost znotraj omenjenih smeri, ki skuša posneti osebni vtis o zunanjem in notranjem svetu; impresionisti želijo ujeti trenutek, razpoloženje v najrazličnejših odtenkih, pri čemer izkoriščajo barvitost glasovnega slikanja in sploh zvočne učinke glasov in besed, barvne okrasne pridevke, bogato metaforiko itn. V ospredju je čustvo, za razumsko razčlenitev ni prostora. Impresionizem je ena glavnih značilnosti Cankarjevega stila.

Po pomenu nasproten impresionizmu je ekspresionizem (lat. expressio - iztis, izraz), ki se ravno tako pojavlja znotraj slovenske moderne (pri Cankarju zlasti v Podobah iz sanj), in če povzamemo eno od opredelitev, je njegov smisel v tem, da duševnost s pomočjo znamenj »iztiska« iz sebe svojo notranjo podobo. V ta namen ekspresionizem uporablja sredstva patosa, vizij, deformacije in stilizacije stvarnosti, disharmoničnosti, svobodnih ritmov, abstrakcij ipd.

Nove literarne smeri, s katerimi se je Cankar seznanil zlasti po prihodu na Dunaj, se zdaj bolj, zdaj manj intenzivno odražajo in prepletajo v Cankarjevem delu, čeprav se v njem še naprej ohranjajo tudi močne realistične in naturalistične prvine.

Cankarjevo pesništvo

Zaradi večje preglednosti smo Cankarjevo delo razdelili po najbolj značilnih literarnih vrstah, ki se pojavljajo znotraj pisateljevega razvojnega obdobja. Na prvo mesto smo tako uvrstili pesništvo, sledi pripovedništvo (kratka pripovedna proza, romani, povesti, novele), dramatika in na koncu publicistika.

Cankar je prva leta svojega literarnega ustvarjanja posvečal, kot smo že omenili, več pozornosti poeziji, ki je bila v začetku pod vplivom Prešerna in Gregorčiča, pozneje je zlasti opazen vpliv Aškerčevih balad (Ivan Kacijanar, Sultanove sandale, Slavina) in nemškega pesnika Heineja; z njim je povezan predvsem cikel Helena iz leta 1896. Po prihodu na Dunaj (1896) se je pobliže seznanil s francosko dekadenco, zlasti pesnikom Verlainom, pa tudi nemškim novoromantičnim pesnikom Dehmlom.

Cankarjevo mladostno poezijo zaokroža in tudi končuje zbirka Erotika (1899), motivno in idejno močno naslonjena na dekadenco. Ali se je pesnik za tak naslov odločil zaradi »izzivanja tedanje konservativnosti in kljubovanja njej« (F. Bernik) ali samo zaradi vsebine zbirke, pravzaprav točno ne vemo. Zbirko sestavljajo štirje cikli: Helena, romantično doživljanje nedosežene in neuslišane ljubezni; Iz lepih časov, ljubezenske pesmi z bogato paleto čustev in misli; Dunajski večeri, nastali po prvih dunajskih doživetjih (1896 in 1897), z izrazito dekadenčnimi motivi velikomestnega življenja, prostitucije, prešuštva in socialne kritike tega življenja:

Vzduh opójen, težák; bledih luči svit
na obrazih mrje osinélih;
v teh pogledih pijanih utrujena strast,
poželenje na ustnicah velih …

Oj ti grešnica krasna, - takó hladnó,
tako blédo je tvoje lice,
in v naročju lenó, kakor mrtve ležé
tvoje drobne, otroške ročíce.

Zbirko končujejo Romance, dvanajst epskih pesnitev, od katerih jih je večino, podobno kot druge pesmi v zbirki, že objavil v Ljubljanskem zvonu.

Naslovnica prve izdaje Erotike, 1899

Zbirka v javnosti ni bila ugodno sprejeta. Posebno nenaklonjena ji je bila katoliška stran. Ljubljanski knezoškof Anton Bonaventura Jeglič je kmalu po izidu pokupil vse dosegljive izvode zbirke (od naklade tisoč izvodov jih je menda dobil v roke sedemsto) in jih dal sežgati. Dve leti pozneje je Cankar zbirko v nekoliko spremenjeni obliki ponovno izdal.

Ljubljanski knezoškof Anton Bonaventura Jeglič (1850-1937)

Toda že leta 1898, še pred izidom Erotike, je Cankar dobro vedel, kje mu je mesto v slovenski literaturi. Takrat je pisal O. Župančiču: »V pesmih ni mene, moja stvar je noveleta, morda drama, pesem ne! To prepustim tebi in Ketteju. Na svoje pesmi ne dam veliko. V prozi imam svoj značaj, svoje barve - v verzih ne, in to, prijatelj, je veliko!«

Cankarjevo pripovedništvo (kratka pripovedna proza)

S kratko pripovedno prozo se začenja (Vinjete) in končuje (Podobe iz sanj) Cankarjevo pripovedništvo. Bistvene novosti za kratko pripovedno prozo so prihajale iz literarnoestetskega območja nove romantike, dekadence, impresionizma in pogojno simbolizma, to velja v veliki meri tudi za njegove romane, povesti, novele in drame. Ravno tako so pomembni vplivi ruskega psihološkega realizma (Gogolj, Tolstoj, Dostojevski) in francoskega naturalizma (Maupassant, Zola). Ob takšnih spodbudah pa ni mogoče spregledati, kot opozarja Janko Kos (Primerjalna zgodovina slovenske literature, Ljubljana 2001), da se glavni tipi Cankarjeve kratke pripovedne proze opirajo tudi na modele, ki jih je razvijala slovenska proza v obdobju med romantiko in realizmom (Jenko, Jurčič, Kersnik, Tavčar).

Za Cankarja je bila najpomembnejša oblika kratke pripovedne proze črtica (M. Kmecl v Mali literarni teoriji, Ljubljana 1976, označuje črtico predvsem kot skrajno subjektivizirano kratko pripoved, za katero so značilni kratkost in hlastnost zapisa in osebna razčustvovanost; gojil jo je predvsem impresionizem), saj je s črtico začel, pozneje pa je postala osrednja zvrst njegovega »vinjetskega« in poznega pripovedništva in v njej je dosegel svoje največje mojstrstvo.

Prvo zbirko Cankarjeve kratke pripovedne proze predstavljajo Vinjete (1899), njegova prva prozna knjiga, ki obsega 28 črtic oziroma kratkih pripovedi in programski spis Epilog. (S kratko pripovedjo literarnovrstno označujemo tudi tista Cankarjeva besedila, ki se od njegove običajne črtice razlikujejo predvsem po obsegu, ni pa mogoče pri njih govoriti o opaznejši razširitvi dogajanja oz. so povsem v načelu z oblikovanjem kratke pripovedne proze; prim. Gregor Kocijan, Cankarjeva kratka pripovedna proza, Ljubljana 1997.)

Naslovnica prve izdaje Vinjet, 1899

V zbirki z značilnim naslovom (izraz vinjeta, fr. vignette - trtna vitica, pomeni knjižni okrasek na začetku ali koncu knjige v obliki trtne vitice), ki označuje kratko, skicirano besedilo, prevladujejo črtice z značilno impresionistično dekadenčno tehniko, za katero je značilna deepizacija (zunanje dogajanje je samo nakazano ali nejasno), meje med resničnostjo in prividi so zabrisane, poudarjena je čutnost, subjektivni izpovedni način upovedovanja, hrepenenje k duhovnemu, preplet sanj, podzavesti in blodenj itn.

Poleg tipičnih dekadečnih črtic (Tisti lepi večeri …, Marta in Magdalena, Čudna povest, V pozni jeseni, Nina) so v zbirki še kratke pripovedi s satirično, npr. O človeku, ki je izgubil prepričanje (najštevilnejše med njimi obravnavajo literarno umetnost in vse, kar je z njo povezano), socialnokritično (O čebelnjaku) in psihološko etično vsebino (Moja miznica).

Značilno za vinjetske črtice je, kot ugotavlja F. Bernik (prim. France Bernik, Od mladostne črtice do romana, v: I. Cankar, Dela I, Ljubljana 1986), da jih je Cankar napisal v prvi osebi (to je sploh značilnost njegove običajne črtice), kar razkriva pisateljev način oblikovanja gradiva ter njegovo metodo pri estetskem predstavljanju snovi in motivov.

V Epilogu h knjigi se je Cankar odpovedal skrajnemu realizmu in naturalizmu ter se opredelil predvsem za subjektivno (osebno) izpoved. Ob tem je zapisal znane besede: »Moje oči niso mrtev aparat; moje oči so pokoren organ moje duše, - moje duše in njene lepote, njenega sočutja, njene ljubezni in njenega sovraštva …«

Leta 1900 se je Cankar (pismo Zofki Kvedrovi, 8. 5. 1900) načeloma odpovedal tudi dekadenci in se zavzel za tisto tendenciozno umetnost, ki se je vse bolj povezovala z družbeno stvarnostjo, s katero je prišel v stik v delavskem Ottakrinu in ki jo je poznal iz domovine. To dvojnost, vdanost subjektivizmu in individualiziranosti ter poglabljanje v moralna in socialna vprašanja sodobne družbe je mogoče spremljati, kot ugotavlja G. Kocijan, od začetka do konca Cankarjevega literarnega ustvarjanja.

Najprej je to dobilo odraz v zbirki kratkih pripovedi in dolgih novel Knjiga za lahkomiselne ljudi (1901), v kateri je Cankar zbral deset še neobjavljenih pripovedi; v najznačilnejših med njimi (Iz predmestja, Profesor Kosirnik, Križev pot, Pred ciljem, Krona) so v ospredju socialno-moralna vprašanja in kritika le-teh; za pripovedi Spomladanska noč in Nezadovoljnost je značilna že izrazito novoromantična stilno-nazorska usmeritev. Posebej značilna med kratkimi pripovedmi je, kot ugotavlja G. Kocijan, pripoved Križev pot, s katero je Cankar izrazito segel v svet proletarskih otrok, revščine, hrepenenja in konfliktov z uradno družbo in ki naj bi motivno, idejno in izrazno napovedovala vrsto Cankarjevih poznejših pripovednih del: od romana Na klancu do povesti Kurent in zbirke Za križem; črtica je hkrati trpka simbolika naše bivanjskosti. Gotovo pa težiščno mesto pripada dolgi noveli Kralj Malhus (Cankar jo je vključil iz zbirke Onkraj življenja, ki ni izšla), nastali pod močnim Nietzschejevim vplivom, ki jo odlikuje predvsem idejna radikalnost. Novela pripoveduje o kralju Malhusu, vdovcu, ki se zaljubi v Mileno, hčerko bogatega trgovca. Ljubezen naj bi mu omogočila vključitev v običajno življenje drugih ljudi, toda Mileno mu spelje zanikrni študent Milan iz predmestja. Kralj Malhus, da bi onemogočil njuno razmerje, uradno prepove spolno ljubezen v svojem kraljestvu. Toda ljudje se ne menijo za njegovo prepoved, zato popusti in se ponovno umakne v položaj, ki ga je hotel preseči. Kralj Malhus »je prvo pripovedno delo, v katerem je Cankar skozi zavest literarnih junakov izrazil svoje poglede na skoraj vsa področja družbenega življenja« (F. Bernik) in kot tak osrednji idejni tekst Cankarjevega zgodnjega obdobja.

Še bolj v smer družbenokritične motivike je naravnana zbirka dvanajstih kratkih pripovedi Ob zori (1903), ki so nastajale v obdobju 1898-1902. Uvodna istoimenska črtica je na svoj način nadaljevanje Epiloga iz Vinjet in pomeni predvsem nekak izstop iz literarne narcisoidnosti. Nasprotje med sanjami in resničnostjo, med čustvom in čutnostjo (prim. France Bernik, Slogovne tendence Cankarjeve črtica, Slavistična revija, 1983, 4, str. 269-279) se vedno bolj utemeljuje v socialnih razlikah ljudi, v ospredje sili vse bolj avtobiografski značaj črtic, značilen predvsem za poznejše zbirke, in občutljivost za storjene oz. namišljene krivice (Pred gostilnico, Šivilja). V zbirko so uvrščene še tele pripovedi: Mimi, Sestanek na Rušah, Kako je gospod adjunkt rešil svojo čast, Rdeča lisa, Odložene suknje, Umirajoči ljudje, O gospodu, ki je bil Tončko pobožal, Smrt kontrolorja Stepnika, Rue des nations.

Po zbirki Ob zori je Cankar pripravljal zbirko Mimo življenja, ki obsega trinajst besedil, objavljenih, razen uvodne za zbirko napisane črtice Mimo življenja, v letih 1902-1904. Zbirka, ki tako rekoč končuje Cankarjevo mladostno obdobje kratke pripovedne proze, je izšla šele po njegovi smrti leta 1920. Ob kratkih črticah (Mimo življenja, Brez doma, O prešcah, V temi, Na Golgoto, Lepa Vida, Zaljubljena fantazija, Pozdrav iz domovine, Poet) vsebuje zbirka daljše pripovedi (Greh, Tinica, Vedomec, prvotni naslov Živeti!, Sreča), ki obsegajo več kot polovico celotne zbirke. V središče večine pripovedi je postavljen lik umetnika, niz vprašanj o smislu človekovega bivanja in ključno vprašanje o življenju »mimo življenja«, se pravi o vdanosti v usodo oz. nezmožnosti živeti življenje v polnem pomenu besede. Zanimivo je, da je ta pesimistični ton o »življenja ponesrečenem poskusu« v zadnji črtici Poet zanikan. »Prvoosebni pripovedovalec namreč zanika vnaprejšnjo določenost usode, fatalistično miselnost o nepreklicni, nespremenljivi usojenosti življenja. Umetnik si izbere težjo pot od drugih sam in ta eksistencialistična misel o lastni izbiri poti in lastni zavezanosti pri mejnih odločitvah postavlja človeka v položaj subjekta življenja, ponuja mu možnost, da preseže pesimizem, tako značilen za večino kratkih pripovedi te zbirke« (F. Bernik).

Pred letom 1910, ko se začenja novo obdobje v Cankarjevem kratkem pripovedništvu, so izšle še tri zbirke: Krpanova kobila (1907), Zgodbe iz doline šentflorjanske (1908) in Za križem (1909).

V prvi je pretežni del namenjen satiram zoper takratno meščansko gledališko življenje na Slovenskem in njegovega glavnega nosilca Frana Govekarja (Študija o gledališču, Govékar in Govékarji) in dolgi noveli Poslednji dnevi Štefana Poljanca, za katero je značilna subjektivna kritika in karikatura domačega licemerstva; od kratkih pripovedi so v zbirko vključene: Na otoku, Nespodobna ljubezen in Spomladi; posebej pretresljiva je zadnja pripoved iz dunajskega delavskega okolja o češki deklici Marenki, v kateri Cankar v značilni simbolistični tehniki prikazuje otroški svet pričakovanja in upanja in Marenkin tragični konec.

Druga omenjena zbirka vsebuje dve dolgi noveli (Polikarp, Kancelist Jareb), dve Pesmi (uvodno in sklepno, svojevrstni »pesmi v prozi«) in novelo Razbojnik Peter. Pripovedi, v katerih je satirična ost naperjena na šentflorjansko (slovensko) hinavščino in svetohlinstvo, so novoromantična (tema razmerja med umetnikom in družbo) pestra mešanica domišljije in realnosti, satire in komičnosti. Večino motivov, zlasti iz zadnje pripovedi, srečamo v farsi Pohujšanje v dolini šentflorjanski (1908). V Zgodbah iz doline šetflorjanske je mogoče videti, kot ugotavlja primerjalna literarna zgodovina, oddaljen odmev na Gogoljeve »ukrajinske povesti« v zbirkah Večeri na pristavi blizu Dikanjke in Mirgorod.

V zbirko Za križem je Cankar poleg uvodne simbolne črtice Za križem (križ kot krščanski simbol trpljenja in upanja), ki »ima s svojo simbolično protestnostjo proti družbeni krivičnosti socialnopragmatični pomen« (G. Kocijan), in tak značaj ima celotna zbirka, vključil še pripovedi Jure, Pavličkova krona, Gospodična, Zdenko Petersilka, »O domovina, ti si kakor zdravje!«, Kovač Damjan idr.; zbirko končuje sonet Epilog in posvečenje. Pripovedi, za katere je značilna izrazitejša epskost, izjema sta črtici Za križem in Pozdravljeni!, se večinoma dogajajo v dunajskih delavskih predmestjih, junaki pa so največkrat češki in slovaški delavci ter njihovi otroci. V pripovedih iz zbirke Za križem je značilen vpliv ruskih psiholoških realistov, zlasti je bil za Cankarja, kot ugotavlja J. Kos, najbolj odločilen Dostojevski in njegov roman Zločin in kazen (1866).

Z letom 1910, ki ga lahko označimo kot ljubljansko ali tudi rožniško obdobje in sega od pisateljeve preselitve v domovino do njegove smrti, se začenja novo obdobje v Cankarjevem kratkem pripovedništvu. Za to obdobje so značilne tri zbirke kratke pripovedne proze: Moje življenje (1914), Moja njiva (pripravljena 1914, izšla 1935) in Podobe iz sanj (1917).

Vpogled v te pripovedi pove, da gre pri njih pogosto za »avtobiografske doživljajsko-motivne prvine« (G. Kocijan), socialna problematika, značilna za dunajsko obdobje, se pomika v ozadje, prav tako hrepenenje; v središču je vprašanje etično dobrega in zla, slog postaja vedno bolj jedrnat in strnjen, velikokrat so te pripovedi primer »psihološke introspekcije brez dekadenčnih in simboličnih sestavin« (J. Kos), obseg dobiva vse bolj črtični značaj, se pravi subjektivizirane kratke pripovedi, v kateri Cankar obračunava z občutkom krivde za storjena ali namišljena dejanja (materinske črtice) in išče smisel življenja skozi idejo o očiščenju in vstajenju s pomočjo trpljenja in smrti (J. Kos), to velja zlasti za Podobe iz sanj.

Moje življenje je Cankar v obliki podlistkov objavljal leta 1914 v časopisu Slovenski narod, v knjigi je bilo objavljeno šele 1920. V štirinajstih prvoosebnih, briljantno izpisanih črticah, pri katerih so mu bili vzor Trdinovi spomini Moje življenje (1905-1906), opisuje svoje spomine na otroštvo in zgodnjo mladost do odhoda v Ljubljano. V središču dogajanja je seveda pisateljeva mati in njena brezmejna požrtvovalnost.

Pod novim vidikom »etične spovedi in obsodbe samega sebe« (J. Kos) obravnava mater v ciklu Ob svetem grobu iz zbirke Moja njiva. To so zlasti črtice: Njena podoba, Sveto obhajilo, Na peči, Desetica, Greh, Skodelica kave, Njen grob, Naš laz.

Pomemben cikel v knjigi je tudi cikel tako imenovanih živalskih črtic Iz tujega življenja, ki sodi povsem v ljubljanska rožniška leta in prikazuje brezobzirno, največkrat kruto nasilje človeka nad živalmi in obsodbo tega početja (Sova, Muhe, Psi, Lisjak, Firbec, Kakadu).

Naslova drugih dveh ciklov sta: Trenutki (Slamniki, Majsko veselje, Večerni gost, Mladost, Tičnica) s pripovedmi, v katerih je poudarek na drobnih, trenutnih dogodkih, in cikel Naša dolina (Pravljica, Sveti Janez v Biljkah, Vojska na Prisojnici, Prepir v krčmi, Marko, Luka in Dioniz), ki v marsičem spominja na šentflorjanske zgodbe.

V zbirko Podobe iz sanj je Cankar uvrstil enaintrideset pripovedi, ki jih je napisal in objavil večinoma v Domu in svetu v letih 1915-1917. Opraviti imamo predvsem z meditativno, kratko prozo, značilno za pisateljevo zadnje obdobje ustvarjanja, ki ima izključno črtični značaj (obseg od okrog 700 do 1200 besed). Tematsko so črtice, ki jih označuje tudi slogovni pluralizem, predvsem simbolizem, impresionistični slog in zametki ekspresionističnega izraza, vezane v glavnem na doživljanje in obtožbo grozot prve svetovne vojne (Gospod stotnik, Strah, Bebec Martin, Otroci in starci, Obnemelost, Sraka in lastovica), vprašanje o smislu trpljenja in smislu smrti (Tisto vprašanje), razmišljanje o usodi naroda in vseh tistih, ki jih je prizadela vojna, in odgovornosti zanjo (Leda, Edina beseda, Sence, Veselejša pesem, Kostanj posebne sorte, Ranjenci, »To so pa rože!«, Kadet Milavec). Podobe iz sanj so eden od vrhuncev Cankarjeve pripovedne umetnosti in njegova zadnja knjiga.

Ob koncu je treba poudariti, da Cankarjeva kratka pripovedna proza, čeprav sloni zvečine na avtobiografski resničnosti, to velja zlasti za zadnji val njegove kratke proze, to resničnost prerašča in presega (tudi mati je Cankarju, kot opozarja V. Cuderman, predvsem simbol - prispodoba odpuščanja in žrtvovanja) in je polna simbolike za globlja doživetja in gledanja, kajti pri vsem tem, kot pravilno ugotavlja G. Kocijan, imamo vendarle opraviti z leposlovno in ne memoarno-dokumentarno prozo.

Cankarjevo pripovedništvo (romani, povesti, dolge novele)

Cankarjeva kratka pripovedna proza, še zlasti v tako imenovanem dunajskem obdobju, se je ob vedno večji težnji k epizaciji (zgodbenosti) ter s tem k širitvi (veliko pripovedi se uvršča v zgornji del dolžinske lestvice kratkih pripovedi) in ob vse večjem zanimanju za socialne in etično psihološke teme odpirala daljšim pripovednim oblikam, predvsem povesti, romanu in dolgi noveli, čeprav med njimi pogosto ni mogoče začrtati jasne meje. Odločilna spodbuda je bila tudi seznanitev z ruskim in skandinavskim psihološkim realizmom (Dostojevski, Gogolj, Tolstoj, Ibsen) in socialističnimi idejami.

V večini Cankarjevih romanov in daljših tekstov je, podobno kot v kratki pripovedni prozi, mogoče odkriti različne plasti od realistično-naturalistične tradicije do nove romantike, dekadence in simbolizma.

Med Cankarjeve romane sodobna literarna zgodovina po navadi uvršča: Tujce, Na klancu, Hišo Marije Pomočnice, Križ na gori, Gospo Judit, Nino, Martina Kačurja, Novo življenje in Milana in Mileno.

Tujci (1901) so Cankarjev prvi poskus romana, v katerem je upodobil kiparja Slivarja, tujca med tujci, ki v tujini pozabi na zaročenko Ano Marnovo in se poroči s šiviljo Berto. Žena mu rodi mrtvega otroka, nato ga prevara s trgovskim pomočnikom, ki zahaja v hišo, in zapusti, sam pa tragično konča svoje življenje v Donavi. Osrednja ideja romana, na katerega je najbrž vplival Zolajev roman Umetnina (1886), je nerazumevanje umetnosti v meščanski družbi. Ali kot pravi D. Rupel (prim. Dimitrij Rupel, Svobodne besede od Prešerna do Cankarja, Koper 1976), »v iskanju doma v realnih socialnozgodovinskih-geografskih koordinatah za umetnika ni rešitve, zato mora Slivar napraviti samomor«. Tukaj velja opozoriti, da je notranjo problematiko umetnika Cankar nakazal že v dolgi noveli Popotovanje Nikola Nikiča (1900). Za roman, ki ga podobno kot Križ na gori in Novo življenje lahko uvrstimo med umetniške romane (motivika je zajeta iz umetniškega življenja), je značilno naturalistično-realistično opisovanje okolja.

Leta 1902 je izšel roman Na klancu, eno od Cankarjevih umetniško najpomembnejših besedil, hkrati pa njegovo najobsežnejše pripovedno delo. Roman, ki je kot celota razdeljen na osem samostojnih poglavij oz. pripovednih enot in je zanj torej značilna ciklična (iz gr. kyklos - krog, kolo; vsebinsko povezana, zaključena celota umetniškega dela) zgradba, je sinteza (spojitev, združitev) avtobiografskega in družbenokritičnega romana.

S pretresljivim likom nezakonskega kmečkega dekleta Francke, ki se poroči z revnim trškim krojačem Mihovim Tonetom in se ji rodi v zakonu troje otrok (Tone, Lojze, Francka), je pisatelj upodobil življenjsko zgodbo svoje matere in svoje družine, polno trpljenja, žrtvovanja in nikoli uresničenega hrepenenja.

Vendar ostaja zgodba romana kljub močnim avtobiografskim potezam na ravni literarne fikcije ali »kvazirealnosti« (J. Kos), tako da je poudarek v romanu, ki ga je Cankar označil kot »spomenik materi«, zlasti na socialnokritični tematiki, in sicer v skladu s tistim Cankarjevim načelom, da je smiselna tista umetnost, ki hoče »s silnimi sredstvi lepote uveljaviti socialne, politične ali filozofske ideje«. V okviru te tematike pa na konkretnih družbenih pojavih oz. motivih, »od ekonomskega propada malih obrtnikov in izseljevanja, ki je pisatelja tisti čas močno vznemirjalo, do anarhističnega uporništva, kakršnega predstavlja čevljar, in hlapčevske vdanosti v usodo, čemur daje tragikomično utelešenje obubožani pisar« (P. Kolšek). Ta družbenokritična tematika pa je, kot ugotavlja M. Kmecl (prim. Matjaž Kmecl, Cankarjev »roman« Na klancu, v: Ivan Cankar, Na klancu, Ljubljana 1998), diskretno podkrepljena z naturalističnim naukom o trojni determiniranosti, določenosti sleherne človeške usode, in sicer s prirojenostjo, z zmeraj spremenljivim in drugačnim zgodovinskim časom in z okoljem ali miljejem. V zvezi s tem pravi: »Reveži s klanca so žrtve svojega sveta kot razslojenega trškega okolja, klanec jih neizogibno življenjsko zaznamuje; tako zelo so določeni z njim, da se ne izhomotajo iz njegovega davljenja vse do smrti. Rodovno so prav tako določeni za reveže, in to tako zelo, da se njihove življenjske zgodbe kar ponavljajo - kot pri obeh Tonetih ali pa obeh Franckah.«

S podobo klanca siromakov in usodne zaznamovanosti ljudi, ki tam živijo, dobiva roman simbolni pomen o brezizhodnem položaju vsakega poskusa ubežati tej socialni bedi, ki se simbolično raztegne na ves slovenski narod.

Zagovornik te ideje je zlasti študent Lojze, ki se malo pred materino smrtjo razočaran nad življenjem vrne na klanec in v pogovoru z učiteljem Krivcem, svojim vrstnikom oz. prijateljem, pravi: »Vsi obsojeni, vsi prijatelj! Nič ne govori! Jaz sem bil daleč po svetu in sem videl naše ljudi: vsi hlapci, vsi siromaki s klanca! Poglej njih zgodovino - tisoč let hlapčevstva! Tisoč let strašnega truda in nič niso dosegli! …«

Toda roman, kot nas uči literarna zgodovina, nikakor ne moremo brati kot besedilo nepreklicnega, brezizhodnega pesimizma in vdanosti v usodo, temveč kot »večpomensko besedilo, ki v svojem zaključku razveljavi sicer navzoči pesimizem zgodbe« (F. Bernik). To upanje ponuja luč v učiteljevem oknu na koncu romana, ki je prispodoba luči razuma, torej izobrazbe, napredka in kulture. To sta dve vodilni, sicer nasprotujoči si, ideji romana.

Vsekakor je treba poleg klanca omeniti še drugi najbolj očiten simbol v romanu; to je Franckin tek za odmikajočim vozom s praznično razpoloženimi romarji v prvem poglavju, ki se simbolično in v skopih obrisih ponovi še v drugih poglavjih in ki je simbol našega življenja, trpljenja in hrepenenja po sreči in lepšem življenju.

Nekatere od motivov, ki se pojavljajo v romanu Na klancu, zlasti tako imenovane materinske motive in motiv hlapčevstva, je Cankar pozneje obdelal kot samostojne motive v nekaterih črticah (Desetica, Greh, Skodelica kave, Tuja učenost) in v drami Hlapci (1910).

Roman Na klancu je, kot ugotavlja J. Kos, prvi tekst, v katerem je Cankar združil naturalistično podlago z novostmi novoromantičnega romanopisja, s témo hrepenenja, ciklično zgradbo, pogojno s simbolizmom, in impresionističnim slogom. Kot tak pomeni tudi pomembno stopnjo v razvoju slovenske literature po Kersniku in Tavčarju. Zvrstno ga lahko opredelimo kot tip materinskega oz. ženskega romana, ki je po svoji motiviki saj delno soroden Maupassantovemu romanu Njeno življenje (1883), treba pa je, kot opozarja P. Kolšek, omeniti še Zolajev roman Umetnina (1886), kjer je Cankar našel socialno poglobljen opis umetniškega življenja findesieclovskega časa (prim. zlasti drugo poglavje Cankarjevega romana).

Po romanu je bil 1971 posnet slovenski film Na klancu, ki ga je režiral Vojko Duletič.

Leta 1904 so izšli trije krajši romani: Križ na gori, Gospa Judit in Cankarjev najpomembnejši roman Hiša Marije Pomočnice.

V Križu na gori, romanu z izrazito simbolnim naslovom, je upodobljena pot slikarja (podobna motivika kot v Tujcih) Mateja, nestalnega in nemirnega človeka, ki se po neuspehu v tujini odloči za samomor, a ga od tega odvrne Hanca, utelešenje nežne in plemenite ljubezni; vrne se v domovino in s Hanco skupaj zapustita mračno Globel, v prepričanju, da se spet vrneta. V njunih srcih ni sovraštva in prezira do preprostih rojakov. »Vrneva se, in takrat bodo veliki dnevi in takrat bo sijalo sonce tja dol …« govori Mate Hanci. In kakor da bi zrasel tam gori na gori na zlato rdečem ozadju silen križ, koprneč do neba. »Izrazna prožnost krščanskega simbola (križa) je tako v romanu prehodila pot od najtemnejše do najsvetlejše točke, od trpljenja in brezizhodne žalosti do svetle, vsemogočne ljubezni in nazadnje odrešitve« (F. Bernik). Za roman, za katerega so poleg simetrične zgradbe (štiri poglavja, razdeljena na štiri odstavke) značilni poetični slog, meditativni orisi, téma hrepenenja, je opazen premik v novoromantično smer.

Med erotične ali ljubezenske romane spada roman Gospa Judit (v to zvrst bi lahko uvrstili še Hišo Marije Pomočnice, seveda v razširjenem smislu, zlasti pa Milana in Mileno), naravnan v smer impresionistične proze fin de siecla. Gospa Judit, ki pripoveduje svoje ljubezenske dogodivščine, je razpeta med erotiko in hrepenenjem (temeljna téma romana) po idealni ljubezni, lepoti, po nečem nedoseženem. Na koncu, ko se ji razpre spoznanje o neuresničljivosti sanj, oziroma ko se zave prepada med resničnostjo in domišljijo, se odloči za smrt.

S smrtjo glavnega junaka se končajo skoraj vsi Cankarjevi romani, izjema je, kot smo že omenili, Križ na gori, kar jih uvršča v tip problemskega romana, »v katerem se kaže življenje in z njim seveda smrt v vsej svoji problemski odprtosti in neskončnosti« (J. Kos).

Gospa Judit pa je hkrati tudi ostra satira na takratno slovensko politično življenje ter razmerje med družbo in umetnikom, je skratka zanimiv preplet satire in erotike. »Obe pa sta pogosto neločljivi, saj so pisateljevi opisi erotičnih zablod meščanske družbe hkrati posmeh zlagani dvojni morali te družbe, kar je že tako in tako ena od poglavitnih značilnosti vsega Cankarjevega satiričnega pisanja« (D. Moravec). K romanu je Cankar napisal predgovor, nekakšen umetniški program, v katerem je izrazil svoje nazore o umetnosti, umetniku in družbi.

Lik gospe Judit, ki je oblikovan po Olgi Kuster, ženski z izjemno razgibano usodo, poljsko-italijanskega rodu, s katero se je Cankar seznanil leta 1903 na Dunaju, nosi v sebi dekadenčne poteze nekaterih Ibsenovih junakinj (Hedde Gabler) in Jacobsenove radožive gospe Boye (o vplivu Jacobsena, še zlasti njegovega romana Niels Lyhne, 1880, na Cankarjev razvoj v smeri dekadenčnega, novoromantičnega, izjemoma tudi simbolističnega romana, napisanega večinoma v impresionističnem slogu, primerjaj zlasti temeljito študijo Dušana Pirjevca, Ivan Cankar in evropska literatura, Ljubljana 1964).

Cankarjev rokopis Hiše Marije Pomočnice (hrani Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani)

Zunanjo spodbudo (snov) za pisanje Hiše Marije Pomočnice je Cankar dobil pri Löfflerjevih, kjer je srečal desetletno neozdravljivo bolno Malči in poskrbel, da so jo sprejeli v bolnišnico za neozdravljive otroke; tam jo je potem teden za tednom obiskoval in dodobra spoznal življenje v tej ustanovi.

Življenjsko zgodbo Malči (Malči je tudi glavna junakinja romana) je prenesel v širši okvir pripovedi o štirinajstih neozdravljivo bolnih deklicah v bolnišnici Hiše Marije Pomočnice, kjer bivajo in umirajo in kjer je smrt njihova edina rešiteljica. O smrti razmišljajo in po njej hrepenijo (Tina, najzrelejša med deklicami, naredi celo samomor, ko spozna, da je »pravo življenje« onkraj smrti). Le ena od deklic, slepa Tončka, na koncu zapusti bolnišnico in se vrne domov, a hkrati čuti, da gre »v črni gozd, grozi nasproti«. Vmes so paralelno razvrščene zgodbe posameznih deklic z orisi okolja, od koder so prišle, vzrokov bolezni in usod. Podoba zunanjega sveta se jim prikaže samo ob obiskih sorodnikov. Gre seveda za pokvarjeni svet meščanstva in malomeščanstva, pa tudi delavstva, kjer so značilni prešuštvo, alkoholizem, krutost, sprevržena erotika in bolezni. Ti osrednji motivi so naturalistični, vendar so pripeti na številne dekadenčne prvine (skrajna čutnost, brezplodna melanholija, naslada, gnus nad svetom, pomešan z željo po smrti), novoromantično témo hrepenenja, ki dobiva simbolni pomen (deklice hrepenijo iz bolezni in smrti, želijo si sreče in ljubezni; značilno hrepenenje so Malčine predsmrtne sanje) in impresionistični slog (razpoloženja v najrazličnejših odtenkih). Zgodba o kanarčku Hanzku in vrabcu anarhistu (upornežu) na simbolični način dopolnjuje usodo bolnih deklic.

Hiša Marije Pomočnice je, tako ugotavlja J. Kos, prvi slovenski roman, postavljen v evropski prostor, v dunajsko velemesto (zanimivo pa je, da ob branju tega občutka sploh nimamo). Roman, čigar motivi kažejo na določene tuje zglede (Zola, Hauptmann), je doživel oster napad tedanje konservativne kritike, ki ga je imenovala »rafinirana, umetniški dovršena pornografija«.

Iz leta 1905 je povest Potepuh Marko in kralj Matjaž, napisana po ljudskih motivih in Trdinovih Bajkah in povestih o Gorjancih, o brezplodnem iskanju odrešenika in rešitelja skozi mit narodnega junaka, seveda »v nasprotju s psevdoromantičnimi in nacionalističnimi poskusi drugih slovenskih pripovednikov - v družbeno revolucionarnem in individualnem reformatorskem smislu« (Anton Slodnjak). Poznejši šentflorjanski pripovedni cikel pa začenja dolga novela V mesečini.

Roman Martin Kačur (1906) s podnaslovom Življenjepis idealista je Cankarjevo drugo najdaljše besedilo (obsežnejši je roman Na klancu), napisano v mnogo bolj objektivnem tonu kakor večina njegovih del. Ta objektivnost je posledica naslonitve na tradicionalno vaško zgodbo 19. stoletja (motiv ubogega učitelja kot nosilca napredne ideje), zaradi česar ga J. Kos po motivno-tematski klasifikaciji upravičeno uvršča med učiteljske romane. Pri tem velja poudariti, da je učitelj značilen lik v številnih Cankarjevih delih (Križ na gori, Jakob Ruda, Hlapci itn.). Roman je napisal v zelo kratkem času, v dobrem mesecu, sam pa ga označuje zdaj roman, zdaj povest.

Cankar je takole na kratko označil vsebino romana: »Roman opisuje boj idealista (idealist je človek, ki se navdušuje in bori za ideale, plemenite, težko dosegljive cilje; obe besedi sta v tesni zvezi z grško besedo idea, ki izhaja iz glagola idein in pomeni videti, gledati; op. Z.R.) z vsakdanjim, nizkim življenjem in njegov propad.« V romanu se je zelo jasno izkristaliziral Cankarjev (samo)kritični pogled na svet in življenje, zato spada med njegova najboljša, če ne celo najboljše delo. Tako ga je označil tudi Izidor Cankar, ki je zapisal, da je Martin Kačur »najbolje zgrajena, najbolj plastično, stilno popolno, miselno in oblikovno najenotneje zasnovana, najboljša povest Ivana Cankarja«.

Glavna zgodba sloni na konfliktu (sporu, nasprotju) med učiteljem-idealistom, ki vidi svoje poslanstvo v izobraževanju ljudstva, in vsakdanjim, zaostalim okoljem, ki pripelje učitelja v moralni in življenjski propad.

Nekateri literarni teoretiki postavljajo v ospredje skrajno mračno erotično zgodbo, pripoved o neuresničljivosti višjega ljubezenskega hrepenenja in pogubnost Kačurjevega predajanja spolnosti (prim. Vinko Cuderman, Uvodna razlaga, v: Ivan Cankar, Martin Kačur, Ljubljana 1999), in šele nato kritični prikaz družbenih razmer, v katerih »naivni idealist« ni mogel uresničiti svojih ciljev.

Cankarjev rokopis Martina Kačurja (hrani Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani)

Kakor koli že obrnemo zgodbo, je treba poudariti, da je roman izrazito osebnoizpovedno Cankarjevo delo, »umetniško preoblikovana podoba Cankarja samega po njegovem ›moralnem padcu‹, ko je doživljal morda svojo najglobljo življenjsko krizo« (V. Cuderman).

Model za glavni ženski lik, za Tončkin portret, je bila gotovo Cankarjeva dunajska »nevesta« Štefka Löffler.

Roman, za katerega je značilna natančna kompozicija (zgradba): trije deli, vsak del ima troje poglavij in vsak del se dogaja v drugem kraju (Zapolje, Blatni Dol, Lazi), pri čemer značaj prizorišč - sončno, mračno, sončno - poudarja simetričnost (skladnost) zgradbe (V. Cuderman), je doživel več dramatizacij, leta 1976 pa je bil po njem posnet film Idealist režiserja Igorja Pretnarja.

Povsem drugačna je Nina (1906), prefinjeno zgrajen roman, ki ga je Cankar začel pisati takoj za Kačurjem in bi lahko po mnenju literarne kritike veljal za Cankarjevo najmodernejše besedilo. Gre za sedemnočni manični dialog, ki ga govori neopredeljeni pripovedovalec vpričo bolne, umirajoče ali že mrtve Nine. Roman oz. »romanca v prozi«, tako ga je označil pisatelj, je težko razumljivo besedilo z razpršenimi motivi trpljenja, ponižanja, socialne problematike, alkoholizma, erotike. V ospredje pa je postavljena téma hrepenenja. Hrepenenje, kot ugotavlja France Bernik v svoji monografski študiji Ivan Cankar (Ljubljana 1987), pa lahko razumemo v dvojnem pomenu, in sicer v povezavi z življenjem, kot bivanjsko neizogibnost, in kot čisto transcendenco, ločeno od empiričnega življenja in neodvisno od njega. Pripovedovalec v Nini ne najde stika s transcendenco, saj se istoveti samo še z mrtvimi, predvsem z Nino. Od tod tudi zavest, s katero se sprijaznita pripovedovalec in Nina, da je trpljenje in ponižanje njuna prava usoda. Skratka, smisla življenja ne vidita onkraj trpljenja, oz. če rečemo natančneje, onkraj smrti v transcendenci. Zato ostaja roman »v območju pisateljevega radikalnega pesimizma« (F. Bernik).

Pri romanu, napisanem v značilnem impresionističnem slogu, z močnimi prvinami ekspresionizma, so, kot opozarja J. Kos, opazne nekatere vsebinske in oblikovne spodbude iz Dostojevskega (Bele noči, Krotko dekle). Roman je tedanja kritika sprejela še bolj hladno kot Hišo Marije Pomočnice. V njem je videla »neurejeno in mračno bogastvo« (I. Merhar), zato je pisatelj istega leta v pismu bratrancu Izidorju Cankarju zapisal:

»Kar se tiče Nine, Te prosim, preberi jo še enkrat, toda pozneje, ko boš pozabil nanjo. Že vdrugič se mi je pripetilo, da moje najgloblje stvari nekako zdrsnejo po dušah. To je bilo pri Hiši Marije Pomočnice in zdaj je isto pri Nini. Jaz pa čutim, da bosta ta dva romana ostala dalje, nego vsi drugi moji. Zakaj izrastla sta naravnost iz mene - to je vse.«

Pisateljev bratranec Izidor Cankar, pisatelj, kritik, publicist in umetnostni zgodovinar (Obiski, 1920, S poti, 1919, Uvod v likovno umetnost, 1926, Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi I-III, 1921-51, uredil Zbrane spise I. Cankarja, 1925-54)

V docela drugačnem razpoloženju je napisana povest Aleš iz Razora (1907), v kateri je z izjemno nazornostjo in plastičnostjo orisal vaškega svetohlinca, »slovenskega kmečkega Tartuffa« (B. Merhar). Prevladujoče objektivno realistične prvine, sproščen dialog in lirične pokrajinske impresije (znani slavospev Vrhniki v drugem poglavju in na koncu) in mračna grotesknost nočnih prividov uvrščajo povest med literarno žive in aktualne tekste. Po svoji vsebini oz. témi bi jo lahko uvrstili med zgodbe iz doline šentflorjanske, torej kot kritiko človeške zlaganosti, dvojne morale in farizejstva.

Kandidatura na državnozborskih volitvah leta 1907 in zbližanje s socialnodemokratskimi idejami sta dala Cankarju témo za njegovo »literarnoestetsko najpomembnejše delo« (J. Kos), povest Hlapec Jernej in njegova pravica (1907).

Hlapca Jerneja je Cankar pisal, kot pravi v Obiskih (Ljubljana 1920) Izidorja Cankarja, sredi volilne agitacije. Snov naj bi bil dobil, če so točne trditve Etbina Kristana, ob srečanju z nekim naključnim kmečkim človekom, ki mu je povedal zgodbo o bratovi prevari in o svojem brezupnem iskanju pravice od urada do urada.

Zanimivo ob tem je povedati, da je Cankar svoja dela, to velja tudi za Hlapca Jerneja, pisal po navadi zelo hitro. V zvezi s tem je Izidorju Cankarju povedal:

»Tvarino torej pripravim že prej, vsa poglavja so natanko pred menoj. Hlapce sem pisal tako živo, da sem obraze videl in glasove razločeval. Zato pišem strašno hitro. Stavci pravijo mojim rokopisom ›špeh‹, ker je skoraj ni besede, ki bi bila prečrtana. Pohujšanje sem napisal v štirinajstih dneh, za svojo najdaljšo povest Na klancu nisem potreboval več kot tri tedne, Hlapca Jerneja sem pisal sredi volilne agitacije, ko sem tudi sam kandidiral. Zato pa sem imel s Krizantemo opraviti tri mesece in sem visel nad kratkim očenašem v Hlapcu Jerneju in neznatno pridigo v Martinu Kačurju dneve in dneve.« (Obiski, Ljubljana 1920)

Naslovnica Hlapca Jerneja, 1907; opremil Hinko Smrekar

Kratka vsebinska oznaka povesti bi bila taka:

Hlapec Jernej po smrti starega Sitarja verjame, da bo postal po štiridesetih letih trdega dela on gospodar na Betajnovi, ne pa mladi Sitar. Ta ga nažene od hiše in hlapec Jernej, ki pripoveduje ljudem zgodbo o svoji krivici, doživi povsod od Gostačevega študenta, do župana, kmetov v krčmi, sodišča in župnika na Betajnovi zasmehovanje in norčevanje. Na koncu zažge Sitarjevo domačijo, ljudje pa ga primejo in vržejo v ogenj.

Povest, napisana v značilni svetopisemski dikciji, je zgrajena na nasprotju med Jernejevo miselnostjo in stvarnimi razmerami; iz nasprotja med obojim se poraja Jernejeva tragika. »V tem smislu je hlapec Jernej nova različica don Kihota, ki se ob srečanju s stvarnostjo šele polagoma zave nestvarnosti svojih predstav« (J. Kos). Ne moremo pa seveda ob tem zanikati jasne socialne ostrine povesti in njenega simboličnega pomena, pa ne toliko v smislu socialistične revolucije, kot se je rado poudarjalo, ampak bolj v smislu absolutne, torej božje pravičnosti.

Cankarjev rokopis Hlapca Jerneja (hrani Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani)

Povest sodi med najboljša Cankarjeva dela in je doživela največ prevodov, številne odrske in celo operno priredbo.

Zadnji veliki ljubezenski žar, ki je vzplamtel v Cankarju (ljubezen do Mici Kesslerjeve), je bil spodbuda za roman Novo življenje (1908).

V romanu, napisanem v težkem, kompozicijsko in stilno neenotnem delu z v prvi osebi izrečeno lirično pripovedjo o ljubezni, je vendar več optimistične perspektive kot v Tujcih. Junak romana, kipar Grivar, se vrača iz sveta v »svoje novo življenje«. Roman je nekakšen pisateljev obračun s časom in samim seboj, »privid umišljene vrnitve v domovino, ki ga je vabila že toliko let in se mu zmeraj bolj odmikala« (D. Moravec). Napisan je v impresionističnem slogu in se giblje na meji med postromantičnim subjektivizmom in novoromantično subjektiviteto (J. Kos). Opazen je vpliv Jacobsenovega romana Niels Lyhne (1880), z vloženo zgodbo o »grbcu« pa deloma Wildovega romana Slika Doriana Graya (1890).

Leta 1909 sta izšli po motivih in slogu povsem različni pripovedi. Kratka povest Sosed Luka, objavljena v Slovenskih večernicah, je realistična upodobitev preprostih, kmečkih značajev, »kakor bi bil hotel dokazati, kaj bi zmogel v objektivni epiki, če bi se izkopal iz osebnih kompleksov in motivov« (A. Slodnjak). Povest Kurent pa je simbolistično-poetična pripoved, za katero je značilna ritmizirana proza in v kateri se »prepletajo vse temeljne prvine Cankarjeve umetnosti« (D. Moravec), torej od motiva hrepenenja do posmeha šentflorjanstvu, od spomina na grenko mladost do izpovedi zrelih let.

V tej »starodavni pripovedi« je razgrnil problem slovenskega socialnega in političnega življenja (agrarna problematika, množično izseljevanje, proletarizacija slovenskega kmeta, nezrelost in nemoč domačega meščanstva) pred prvo svetovno vojno. »Opisano širjenje in stopnjevanje socialne, celo politične tematike v folklorno zasnovani povesti in tesna, mestoma kar intimna povezanost junaka s táko tematiko je Cankarju omogočila, da je v Kurentu upodobil nekatere temeljne arhetipske lastnosti slovenskega človeka« (F. Bernik).

V liku Kurenta, ki ga je posnel po ljudskem izročilu in ki vsebuje v sebi dionizične in orfejske mitične prvine, je lahko združil, kot ugotavlja G. Kocijan, različne vloge: umetnika, ki s svojim igranjem v ljudeh budi veselje in upanje, vidca, vodnika, tolažnika, dobrotnika, satirika, nebogljenca in nesrečnika.

Fabulo (zgodbo) v Kurentu G. Kocijan predstavlja takole:

»Kurentovim mladostnim letom sledi podpis pogodbe z nevernikom (1. poglavje), nato se začenja Kurentovo potovanje po deželi, da bi udejanil svoje hotenje in moč, ki si jo je pridobil s podpisom pogodbe. Najprej obišče ›prazno in mrtvo‹ vas (2. poglavje), nato ogovori iznemoglega starca in otroka ter priroma v ›črno dolino‹ (3. poglavje), sledi prihod v Ljubljano, obisk vesele mestne družbe, poslušanje govora uglednega moža (bojarja, imetnika) in srečanje s proletarci v krčmi (4. poglavje), spremlja romarje in jih iz spokornikov spreobrne v veseljake, nato doživi žalostno odhajanje izseljencev. Magija izgubi moč in Kurent je spet ›nebogljen‹, ki sledi senci (5. poglavje).«

V pripovedi, ki ima močan avtobiografski značaj, najdemo eno najlepših hvalnic slovenski zemlji in govorici v naši literaturi:

»- O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: ›Tod bodo živeli veseli ljudje!‹ Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od izhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje - puste ležé tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno perišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev in je rekel: ›Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!‹ Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila - vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, obstrmi pred tem čudom božjim, srce vztrpeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu narodu, blagoslovljenemu pred drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo - ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojó, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozró na čudežno deželo pod seboj. Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca! -«

Kurent je najbolj simbolistična Cankarjeva daljša povest (dogajanje je simbol sodobnega življenja oz. tragičnost bivanja) in zadnja knjiga, napisana v dunajskem obdobju. Posebna značilnost povesti je poetično-ritmizirani slog, kar jo uvršča v sam vrh slovenske umetniške proze. Za zgled pri nastajanju povesti je Cankarju gotovo služilo Nietzschejevo delo Tako je govoril Zaratustra (pesemski, plesno-dionizični in preroško vizionarski odstavki). Na koncu povesti so trije soneti, napisani med Cankarjevim bivanjem v Sarajevu, brez vidnejše povezave z besedilom.

Ko že govorimo o ritmu, povejmo, da mu je Cankar posvečal pri pisanju veliko pozornost. Nekje je zapisal: »1. Ritem v slogu je važnejši od slovnice. 2. Ritem je odvisen od vsebine. 3. Beseda je odvisna od ritma. 4. Treba je čistega soglasja med samoglasniki in soglasniki.«

Preselitev na Rožnik (1910) je Cankarju dala nove moči in polet za nadaljnje ustvarjanje, čeprav sta se kmalu pojavili tudi duhovna in telesna izčrpanost in resignacija.

S konservativno kritiko, ki mu je očitala brezidejnost, pesimizem, ponavljanje in izpisanost je obračunal v polemično-kritičnem spisu Bela krizantema (1910), izpovedi Cankarjevega umetniškega prepričanja, ki naj bi bila spomin (bela krizantema je simbol novoromantične umetnosti) na »grenkolepo preteklost« slovenskega naroda. Gre skratka za nekakšen povzetek in tudi radikalizacijo idej, izraženih v drugih spisih (D. Rupel).

V Beli krizantemi, ki ji je dal posvetilo Mojim recenzentom, je združil tri že prej objavljene sestavke (Publikum, Rože in Bela krizantema) z novimi veznimi besedili in uvodom. V delu je izpovedal svojo ključno misel: »Slikal sem noč, vso pusto in sivo, polno sramote in bridkosti, da bi oko tem silneje zakoprnelo po čisti luči.« Pisatelj čuti v sebi pomlajeno voljo, nove ustvarjalne sile: »Žarke misli, predrzne podobe, spet je vsa moja njiva od vas orošena - sonce ozri se nanjo, da vzklije prešerno bogastvo!«

Odraza pomlajene volje, razen morda v naslovu, pa ni čutiti v zbirki Volja in moč (1911), pisateljevi »izpovedi o izgubljenih sanjah mladosti in o brezupni razpetosti med voljo in umetniško močjo« (D. Moravec). V zbirki je združil tri dolge novele: Melitta, Mira in Dana.

Zanimivo je, da v vseh treh novelah poleg naslovnih junakinj nastopajo umetniki: v Melitti kipar Jakob Jerebičar, ki začuti ambivalentno razklanost znotraj kiparskega dela, se pravi med voljo in umetniško močjo, in si na koncu vzame življenje; v Miri slikar Miha Jošt, čeprav je v tej noveli umetniško ustvarjanje v ozadju, pravo vsebino novele predstavlja slikarjeva protislovna ljubezenska razpetost med dvema ženskama; tudi Štefan Bratina, osrednji moški lik iz tretje novele, ki ga sicer pisatelj ne označuje s poklicem, je po svojem razmišljanju in hrepenenju umetniška duša.

Ideja knjige najbrž ni, kot meni F. Bernik, preseči ambivalentno razklanost umetniško ustvarjalne, psihofizične in moralne eksistence človeka, ampak na poudarku, da se te ambivalentne razklanosti med voljo in ustvarjalno (ne)močjo kratko malo ne da preseči in da je srž umetniške ustvarjalnosti.

Leta 1911 je izšla tudi zbirka Troje povesti, namenjena kar najbolj širokemu krogu bralcev (izšla pri Mohorjevi družbi v Celovcu), v kateri je zbral tele tri povesti: Krčmar Elija, Zgodba o dveh mladih ljudeh in Zgodba o Šimnu Sirotniku. Zadnja zgodba o Šimnu Sirotniku, pravemu antipodu hlapca Jerneja, je »bleščeča in tragikomična socialna satira« (J. Vidmar) in sodi med dragocene primere Cankarjeve proze zrelih let, napisana z dobršno mero ironije, »čigav da je in čigav da ni brezmočni ostareli kovač, ki ga vodijo biriči od oblastnikov v Osojnici pa do onih v Prisojnici in mu nikjer ne priznajo doma« (D. Moravec).

Iz leta 1913 je Cankarjevo zadnje večje prozno besedilo, kratek roman Milan in Milena. »Ljubezenska pravljica« o Milanu in Mileni, ki se ne poznata in iščeta svojo ljubezensko identiteto; srečata se šele v skupni smrti na dnu Blejskega jezera. Na koncu se ta po svoji zasnovi zelo izviren roman, o komaj verjetni moči ljubezenske strasti, sestavljen iz menjave ločenih, vzporedno tekočih, poglavij, pomakne v območje svetovnonazorskega in filozofskega razglabljanja, ki ga je včasih težko uskladiti.

Naslovnica Milana in Milene, 1913; opremil Hinko Smrekar

V Milanu in Mileni je mogoče videti, kot meni J. Kos, edini primer Cankarjevega romanopisja, ki poskuša slediti simbolističnemu romanu (obojna smrt s svojim spiritualnim pomenom) v pravem pomenu besede.

Zadnja Cankarjeva daljša povest je Grešnik Lenart (napisana 1915, izdana 1921). V povesti opisuje svoja detinska, otroška in prva mladostna ljubljanska leta. V tem smislu se Grešnik Lenart navezuje in v tematskem pogledu pokriva z Mojim življenjem iz leta 1914. Povest je pričevanjsko manj določna, napisana je v tretji osebi, toda neosebnost zgodbe o grešniku Lenartu Negodi je samo navidezna, kajti v nji odsevajo številna avtobiografska doživetja. Tudi občutek mladostne krivde oz. mladostnega greha zaradi ukradenega denarja katehetu Ferencigu, kot motiva povesti, in téma kazni in očiščenja imata izrazito osebnostni značaj, značilen za Cankarjevo avtobiografsko prozo. S tem v zvezi pravi: »Težko mi je v roki pero, težje od kamna; kadar piše človek življenjepis - in vse, kar človek piše, je življenjepis - ga časih obide groza, mu zastane vest. Kajti zazdi se mu po pravici, da je predrzno posegel v stvari, ki jih je bil Bog sam že spravil v usmiljeno svojo noč. Zapeče ga spoznanje, da nikomur ni bil postavljen za sodnika, niti samemu sebi ne; in da morda njegove oči niso ustvarjene, da bi razumno in pravično brale, kar je s skrivnostnimi črkami napisano v globini src in duš. Kaj je grešnost, kaj čednost? Ali ni mogoče, da se prelivata neopaženo in neopazno druga v drugo?«

Cankarjeva dramatika

Z dramatiko se je Cankar s presledki ukvarjal vse svoje ustvarjalno obdobje in v njej čutil svoj talent in poklicanost. Po motivih in idejah je Cankarjeva dramatika tesno povezana z njegovim pripovedništvom in skupaj z njim predstavlja sintezo Cankarjeve družbenokritične in psihološko-etične literature. Kot izrazito tendenciozna umetnost je kljub večkrat ugotovljenim in poudarjenim dramaturškim in tehničnim šibkim točkam odigrala pomembno vlogo v slovenskem političnem in kulturnem prostoru.

Cankarjeva dramatika je v »ustvarjalnem dialogu« (T. Toporišič) s takratno evropsko dramatiko, se pravi z najvidnejšimi predstavniki takratnega realizma, naturalizma, simbolizma, dekadence in novoromantike nasploh (Ibsen, Strinberg, Gogolj idr.).

Poleg sedmih Cankarjevih objavljenih oz. uprizorjenih dram (Romantične duše, Jakob Ruda, Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Hlapci, Lepa Vida) velja spomniti na enajst nedokončanih dramskih osnutkov (Hamlet iz cukrarne, Nioba, Starec idr.). Cankarjeva postranska dejavnost, povezana z dramatiko, je bilo tudi prevajanje dramskih besedil za gledališče.

Prva Cankarjeva drama Romantične duše (napisana 1897, izšla in uprizorjena šele 1922) s svojo osrednjo idejo romantičnega nasprotja med nizko stvarnostjo in duhovnim svetom ali »dušo« (J. Kos) že nakazuje značilnosti njegovih poznejših dram (téma hrepenenja, nasprotje med »dušo« in »telesom«, občutek tujstva na tem svetu, téma volje in moči, satirična kritika meščanske družbe).

Glavni junak Mlakar, uspešni in sposobni advokat in meščanski politik, se na vrhuncu svoje moči znajde v psihični krizi. Upira se mu njegova druščina, odbija ga njegova lepa, v ljubezenskih rečeh izvedena ljubica Olga. Njegova ljubezen je posvečena Pavli, bolehni, jetični rejenki, ki ji je tuj ta svet in živi le v svojih sanjah. Ob njej se Mlakar prerodi, odpove se svojemu meščanskemu svetu in zahrepeni po drugem svetu, svetu lepote in resnice. Ideja drame je torej povsem jasna, stvarno življenje je »romantičnim dušam« tuje, vanj so prišli »samo po pomoti«, zato sanjajo in hrepenijo »po nekem višjem, čistejšem in vrednostno povsem zanesljivem svetu« (P. Kozak), ki je, če prav razumemo glavnega protagonista drame, onkraj smrti, v transcendenci.

Romantične duše, pisatelj jih je označil za »dramatično sliko v treh dejanjih«, so v glavnem realistična igra z nekaterimi podobnostmi z Dumasovo igro Dama s kamelijami, značilnost Cankarjevega čustvovanja pa naj bi bila, kot poudarja Primož Kozak (prim. Temeljni konflikt Cankarjevih dram, Ljubljana 1980), naravnost ideološko pripeta na Tolstoja in Dostojevskega.

Drama Jakob Ruda (izšla 1900 in bila istega leta tudi uprizorjena), napisana pod precejšnjim Ibsenovim vplivom in razdeljena na pet dejanj, je najbolj literarno konvencionalna in najmanj osebna.

Jakob Ruda, podeželski mogotec, lahkoživo zapravi svoje premoženje in se s hčerko Ano znajde v gospodarskem polomu; kriv pa je tudi ženine smrti, ki ni mogla prenašati njegovega uživaškega življenja. Ana pristane na poroko s postaranim bogatim trgovcem Petrom Brošem, ki je pripravljen kupiti zadolženo Rudovo tovarno in posestvo, ter se tako žrtvovati za očeta. A etično breme krivde je za Rudo pretežko, zato naredi samomor, da, kot pravi, »očisti svoje življenje«. Ana lahko s slikarjem Dolinarjem odide v svet, novemu življenju naproti.

Drama, v središču katere je motiv etične krivde in očiščenja, ima že nekatere izrazito novoromantične prvine in odmik od realistično-naturalističnega zarisa sveta. Jakob Ruda, kot opozarja J. Kos, velja med vsemi Cankarjevimi igrami za najbolj epigonski posnetek Ibsenovih vzorcev (John Gabriel Borkman, Rosmersholm, Stebri družbe).

Komedija v štirih dejanjih Za narodov blagor (izšla 1901, premiera v ljubljanskem gledališču 1906; krstna premiera 1905 v Pragi) je prva slovenska umetniška komedija, v kateri je Cankar »izpričal nadpovprečno nadarjenost za gledališko prikazovanje javnega življenja« (A. Slodnjak). Prvotno je komedijo poimenoval Abdera v strahu (po starogrški Abderi, podobni našim Butalam), zatem Za občni blagor in pozneje Za narodov blagor.

Pobuda za komedijo je bila kriza tako v liberalni kot katoliški stranki, ki sta tedaj obvladovali slovensko politično, idejno in kulturno življenje. Notranjo krizo je doživljala zlasti liberalna stranka, zato velja glavna kritika tej stranki (več o tem v nadaljevanju).

Zato je Cankar postavil v ospredje satiro na takratne politične razmere in spor med meščanskima politikoma dr. Grozdom, deželnim poslancem in občinskim svetnikom, in dr. Grudnom, državnim poslancem, da bi si pridobila bogatega in vplivnega Gornika. Meščanskim politikom se upre novinar Ščuka (streznitev doživi, ko mora politiku Grozdu na njegovo povelje zavezati čevelj na nogi), ki izda letak, v katerem razgalja »delovanje rodoljubov za narodov blagor« (politična ideologija je orodje za uveljavitev socialno-materialnih koristi); na koncu zbere množico demonstrantov, ki pri Grudnu in Grozdu razbijejo šipe. Sprta veljaka pa skleneta spravo.

Središče in miselno gibalo dogajanja je, kot opozarja Dušan Moravec (prim. Ivan Cankar, Ljubljana 1978), novinar Ščuka, ki govori zdaj z ironijo, zdaj s prikrito resnobo, in ločiti to dvoje, pomeni prav razumeti in oceniti njegovo vlogo in spoznati, da je Ščuka vse prej kakor zgolj »sarkastičen komentator, da je res etično središče igre, njeno miselno jedro« (D. Moravec). In prav lik Ščuke, znanilca drugačne prihodnosti, naj bi ohranil umetniško živost komedije do današnjih dni.

Pri komediji sta opazna predvsem vzorca Gogoljevega Revizorja (1836) in francoske nravstvene komedije oz. vodvila (oblika lahkotne komedije s šaljivimi pevskimi vložki), pri čemer je treba misliti Scriba (Eugene Augustin Scribe, 1791-1861, je napisal 300 do 400 komedij, s katerimi je žel veliko popularnost in vplival na vrsto dramatikov 19. stoletja) in druge sočasne avtorje (J. Kos). Nekateri slovenski literarni zgodovinarji povezujejo Cankarjevo komedijo tudi s Časnikarji Gustava Freytaga (1854) in Ibsenovimi dramami Zveza mladosti (1869), Stebri družbe (1877) ter Sovražnik ljudstva (1882).

S komedijo, ki jo je Cankar imenoval »rezka, grenka, krvava satira«, je posegel v srž takratne slovenske politične resničnosti. V javnosti so se pojavila celo namigovanja, da se za dramskimi osebami skrivajo živi ljudje: tako naj bi se za likom dr. Grozda skrival prvak liberalne stranke dr. Ivan Tavčar, za dr. Grudnom pa takratni ljubljanski župan dr. Ivan Hribar. Cankar je to sicer zanikal.

Za lažje razumevanje komedije, pa tudi drugega Cankarjevega dela, povejmo, da so slovensko politično, idejno in kulturno življenje na prelomu 20. stoletja obvladovale tri politične stranke, katoliška, liberalna in socialnodemokratska stranka.

Katoliška narodna stranka je bila ustanovljena leta 1892, leta 1905 se je preimenovala v Slovensko ljudsko stranko; podpirale so jo predvsem kmečke množice.

Slovenska liberalna buržoazija pa je bila organizirana v leta 1894 ustanovljeni Narodni stranki, ki se je pozneje preimenovala v Narodnonapredno stranko. Vodilni osebnosti te stranke sta bila pisatelj dr. Ivan Tavčar in politik dr. Ivan Hribar. Stranko je podpirala v mestih živeča liberalna inteligenca in v veliki meri tudi učiteljstvo. Težišče svojega programa je stranka postavila na narodni program; zahtevala je narodno avtonomijo, svojega gospodarskega in socialnega programa pa ni imela, zato si tudi ni mogla pridobiti večje družbene in politične moči. Zaradi tega je slovenski politični prostor v glavnem obvladovala katoliška stran, ki je organizirala (Janez E. Krek) razne oblike kmečke samopomoči (zadružništvo, posojilnice, hranilnice).

Kot nasprotna utež enim in drugim, še posebno ko se del slovenske inteligence ni več zadovoljil z liberalizmom, kot se je kazal pri nas, in se odcepil od Narodnonapredne stranke, je bila 1896 v Ljubljani ustanovljena Jugoslovanska socialnodemokratska stranka (JSDS), ki je v svojih vrstah organizirala zlasti delavstvo. Kljub naprednim socialnim idejam je bila številčno šibka, da bi postala vodilna politična sila na Slovenskem. Najpomembnejši voditelj stranke je bil pisatelj Etbin Kristan. Pod močnim političnim vplivom te stranke je bil Ivan Cankar, ki se je postavil po robu tako katoliški (talarju) kot liberalni (fraku) stranki.

Osrednje glasilo liberalnega tabora je bila literarna revija Ljubljanski zvon, katoliškega pa Dom in svet, glasilo JSDS je bil Rdeči prapor in pozneje Zarja.

Za prvo slovensko socialno dramo v modernem smislu pa velja Kralj na Betajnovi (drama je izšla 1902, uprizorjena 1904). Za snov (snov je stvarna, historično-konkretna podlaga literarnega dela; obstaja že pred nastankom dela v stvarnosti, iz katere jo avtor izbere in prevzame, pri tem pa preobrazi v témo ali motiv) je uporabil socialne spremembe na slovenskem podeželju, zlasti razslojevanje na bogate in revne.

Dejanje je postavljeno na Betajnovo, kjer ima Jožef Kantor gostilno in tovarno. Z zločinom (umoril je svojega bratranca) se je povzpel do bogastva in položaja, a njegova sla po oblasti hoče še višje in dlje (obsedenost z voljo do moči). »V Kantorju se izraža moč nove vrste, socialna moč, ki je silnejša kakor individualna človeška moč« (P. Kozak). Njegov antagonist (protiigralec), mladi, izgubljeni študent Maks Krnec, mu dokaže zločin in tako razkrinka laž, na kateri je utemeljeno Kantorjevo »kraljestvo«, da bi tako maščeval propad svojega očeta. Maks je, kot ugotavlja P. Kozak, že na začetku natančno določeno socialno nasprotje Kantorja: Kantor je bogat, Maks revež, ki nima nič izgubiti in je zato potisnjen v upor. Kantor ga skuša najprej podkupiti, obljubi mu hčerko Francko, nato ga ubije, da mu ne bi bil v napoto do oblasti. Kantor sicer prizna zločin, a mu nihče ne verjame, zato sam sebe tolaži z dejstvom, da je grešil, ker je pač »moral grešiti«. Vsi priznavajo njegovo oblast, kot se za »kralja« spodobi, za naravno in za družbeno nujno, in mu v tretjem, zadnjem, dejanju vzklikajo: »Vsi smo z vami! Bog vas živi Kantor!«

Drama Kralj na Betajnovi, v središču katere je pisatelj postavil novoromantični subjekt, kot nosilca moralnega boja, je med Cankarjevimi igrami najbolj dramatična in odrsko učinkovita. Nastala naj bi bila iz spodbud Shakespearovega Hamleta, od novejših zgledov pa velja omeniti, saj tako meni J. Kos, Nietzschejev in Ibsenov vpliv (Stebri družbe, Divja račka).

V farsi (franc. izraz za burko; v tem smislu kratka, po vsebini groba komična igra, ki gradi predvsem na situacijski komiki, po navadi z ostro, polemično vsebino) Pohujšanje v dolini šentflorjanski (premiera 1907, v knjigi 1908), dramskem delu v treh dejanjih, je Cankar uporabil motive iz »zgodb iz doline šentflorjanske«; to so zlasti dolge novele Razbojnik Peter, V mesečini in Mrovec in njegova slava. Ustvaril je skrajno posmehljivo kritiko svetohlinskega okolja doline šentflorjanske (simbol malomeščanske Slovenije takrat in danes), zlasti šentflorjanskih rodoljubov od župana do župnika, učitelja, štacunarja in notarja, pri katerih povzroči prihod razbojnika in umetnika Petra in lepe Jacinte pohujšanje in vznemirjenost. Njun prihod namreč ogrozi »etično čistost« njihovih življenjskih navad, kar dokazuje tudi najdenček, sin nezakonskega očeta, ki so ga pred leti našli pod vrbo, oče pa bi mu bil lahko kdor koli od župana do cerkovnika. In izkaže se, da je ta najdenček, kot ugotavlja P. Kozak v že omenjeni razpravi, greh vse doline, kajti vsak od Šentflorjancev je v sebi prepričan, da je pankrt njegov. Vsak zase in vsi skupaj imajo svoj greh, in greh je tisti vzvod, ki omogoča Petru, da zagospodari nad dolino šentflorjansko. In s tem skrivnim grehom jih ujame v past in izsiljuje razbojnik Peter. Zapeljuje jih z lepo Jacinto in izsiljuje (izdaja se za najdenčka) z zlodejevo pomočjo, dokler ne zavlada kot ciničen gospodar doline. Zato se Šentflorjanci organizirajo v »družbo različnih čednosti« in napovedo boj pohujšanju. A v resnici si ga želijo.

Šele na koncu se izkaže (zamenjava oseb), da je Peter znani razbojnik Krištof Kobar in samo namišljeni najdenček, medtem ko je pravi najdenček, »Mojzes, pod vrbo skrit«, naključni popotnik Peter, sirota iz doline šentflorjanske. Peter in Jacinta zbežita iz doline, iz hrepenenja po novih svetovih.

V središču dogajanja Pohujšanja, ki velja danes za Cankarjevo najbolj zanimivo dramsko delo, je izrazito novoromantična tema, razmerje med umetnikom in družbo, ki ga ne razume in prezira, ta pa je do nje vzvišen in posmehljiv. Temeljni motiv (izsiljevanje z namišljenim najdenčkom) je Cankar najbrž povzel po Gogoljevem Revizorju, Jacintin ples (Jacinta naj bi v farsi predstavljala simbol avtonomne umetnostne ustvarjalnosti) v tretjem dejanju pa spominja na ples Salome v Wildovi enodejanki.

Docela drugače zasnovano dramsko delo kot Pohujšanje so Hlapci (1910), politična satira in »intimna osebna drama« (D. Moravec), ki jih je Cankar pisal v jesenskih mesecih 1909, ko je bil na obisku pri bratu Karlu v Sarajevu. Gledališko premiero so zaradi svojih političnih stališč doživeli šele leta 1919, in sicer najprej v Trstu, zatem v Zagrebu in nazadnje v Ljubljani. V letih pred drugo svetovno vojno in po njej pa so doživeli številne uprizoritve. V marsičem so aktualni še danes. Gre, kot poudarja D. Rupel, za centralno delo slovenske literature, ki zavzema eno najvažnejših mest v Cankarjevem opusu.

Snov za nastanek Hlapcev so bile deželnozborske volitve leta 1907, na katerih je liberalna stranka doživela velik poraz, saj je prepričljivo zmagala katoliška ljudska stranka, socialnodemokratska stranka (na listi te stranke, kot smo že omenili, je kandidiral tudi I. Cankar) je ostala brez svojega poslanca tako v deželnih zborih kot državnem zboru.

Hlapci se dogajajo v času okoli volitev in v prvih treh dejanjih prikazujejo neznačajnost učiteljstva, ki po zmagi klerikalne stranke spreminja svoje liberalno prepričanje in se podreja novi oblasti z župnikom na čelu. To je prikazano v igri satirično, potem pa Hlapci iz satire prerastejo v intimno dramo glavnega junaka, učitelja Jermana, ki ustanavlja izobraževalno društvo, da bi prosvetlil ljudstvo, da bi »iz hlapcev napravil ljudi«.

Jermanov protiigralec (antagonist) je župnik, nekak moralni razsodnik vsega njegovega delovanja, ki ga hoče odvrniti od njegovega početja. Župnik namreč verjame v obstoječo strukturo sveta, zato tudi njegov dvom, ko pravi Jermanu: »Namerili ste se hlapce v ljudi spreobračat; pot je težavna in gre v kolobarju, nikoli je ne boste premerili do konca … nihče je še ni.«

Jermanovo delovanje pa je povezano z željo, ne s hrepenenjem, po svetu, ki bi bil drugačen, bolj pravičen, danes bi rekli demokratičen. V svojem delovanju se poveže z delavstvom (taka povezava je bila nakazana že v delovanju Ščuke in Maksa), ki se udejanji v podobi kovača Kalandra. Temu Jerman prepusti boj, sam pa izstopi iz političnega življenja, saj v njem prevlada fiksna ideja etične krivde (četrto in peto dejanje) zaradi materine bolezni. Ves strt govori Kalandru: »Ta roka bo kovala svet … Ne, jaz ne bom več zboroval. Vi, ki imate v srcu mladost in v pesti moč, vi glejte! Ob vaših plečih bo slonelo življenje, moja so odpovedala … star sem in zaspan …« To naj bi bil po mnenju J. Kosa nekak prehod iz družbene kritičnosti v psihološko etičnost poznega Cankarja.

Jerman, notranje zlomljen, še posebej ko ga dokončno zavrne županova hčerka Anka, misli celo na samomor; situacijo razreši njegovo novo dekle Lojzka. In če prav razumemo Cankarjev konec drame in njegov pripis v knjigi, podarjeni L. Kraigherju, doživi Jerman ob koncu nekakšen mistični materin blagoslov za »novo življenje«.

D. Pirjevec, ki sicer problematizira veljavnost tradicionalne razlage omenjenega Cankarjevega teksta, vidi v zvezi s tem (prim. Dušan Pirjevec, Hlapci, heroji, ljudje, Ljubljana 1968) predvsem »razkroj« evropskega literarnega junaka, kajti »novo življenje je za Jermana samega povratek k materi, je torej re-volucija k biti«. Medtem ko vidi D. Rupel Cankarjevo inovacijo, z ozirom na tradicionalni model romanesknega junaka, v Jermanovi socialni usmerjenosti, ki pa mu jo v zadnjem trenutku prepreči mati, ki je »zadnji, na minimum (na kristalno čisto obliko) reducirani ostanek družinske, konstruktivne, mitične zavesti«, skratka slovenske tradicije. Materin blagoslov za »novo življenje« naj bi torej pomenil predvsem to, da literarnega junaka »kolektiv v kritičnem trenutku vendarle ne izloči, ampak ga na neki poseben način blagoslovi, vzame k sebi, vključi v poseben, dvoumen, mejni sektor, kar se zgodi na domala mističen način. Jerman je torej po Ruplu »nekakšen vmesni, lebdeči junak«, je v konfliktu z družbo, hkrati pa to družbo priznava. Od tod tudi sklep, da so Hlapci »neodrešljivo vmes: v zadnjem dejanju se dogajanje ustavi, obvisi, junak čaka«.

Drama, v kateri je Cankar že na začetku zapisal znano in tolikokrat ponovljeno misel: »Narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar!«, odpira, kot ugotavlja F. Bernik, razmišljanje o gospodarjih in hlapcih, o pokončnosti in nemoči, o aktivizmu in pasivnosti, skratka o slovenskem značaju.

»Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje! Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal, zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!« Se pravi, dokler ne začne v nas samih utripati naša lastna usoda, kot bi dejal E. Kocbek, se ne bomo otresli jarma tujstva in hlapčevstva. V tem je najbrž vsa aktualnost, bistvo in pomen te Cankarjeve drame.

Veliko izvirnost Hlapcev, ki se gibljejo znotraj realistično-naturalističnih okvirov, vidi J. Kos v tem, da jih je najtežje določiti s pomočjo evropskih zvez, vplivov, vzorcev, čeprav je v drami (motivika in téma) razvidna zveza z nekaterimi Ibsenovimi vzorci (Sovražnik ljudstva).

Lepa Vida (objavljena v knjigi in uprizorjena v gledališču 1912) je Cankarjevo zadnje dramsko delo, ki ga je dolgo nosil v srcu. Glavna oseba drame je lepa Vida, »simbol našega hrepenenja«, in hrepenenje je tudi osrednja téma tega lirsko-meditativnega besedila, razdeljenega na tri poglavja, ne dejanja, kot druga Cankarjeva dramska dela. Motiv hrepenenja je povzet iz Prešernove priredbe ljudske pesmi o lepi Vidi.

V bivališču brezdomcev (osrednji ideji hrepenenja je Cankar pridružil motiviko ljubljanske Cukrarne, »črne hiše« ob reki, in tam umirajočih pesnikov) stanujejo poleg lepe Vide in njene matere še študenta Poljanec in Dioniz, delavec Damjan in pisar Mrva. Vida hrepeni po sreči v drugačnem svetu, ki ga predstavlja mladi posestnik Dolinar s svojim razkošnim domom ob Blejskem jezeru. Zato pobegne z njim, toda ljubezenska idila ne traja dolgo in Vida se, podobno kot v ljudski pesmi, pokesa svojega bega, ker ji je svet meščanske sreče tuj in neprijazen. »Zahrepenelo se mi je, da bi videla, kakšno je življenje v soncu. Luč je in radost, bajka in paradiž. Meni pa se je v soncu preveč bliščalo, ob veseli pesmi je bilo žalostno moje srce, žalostno od hrepenenja, ki ne ve ne kod, ne kam … o, tako žalostno, da sem jokala, prejokala vso vročo, pusto noč, ves dolgi, svetli dan … Paradiž ni moj dom, pot je moj dom …« Vrne se nazaj med svoje »brate sanjače«, v svet trpljenja in hrepenenja.

Vida ima v naši drami, kot ugotavlja literarna zgodovina, dvojno vlogo, in sicer kot cilj hrepenenja (po njej hrepenijo njeni prijatelji iz Cukrarne in v njihovi zavesti prerašča v simbol lepote in upanja na boljše življenje) in subjekt hrepenenja, to je tudi v narodni pesmi. »Če bi hrepenenja ne bilo v mojem srcu, bi umrlo to srce; v paradižu samem bi umrlo …« pravi lepa Vida. F. Bernik ob tem ugotavlja, da je ta dvojnost značilna za dramsko delo v celoti, in ne samo za lepo Vido. Najprej dvojnost pravljičnega in realnega sveta in kot dopolnilo k tej dvojnosti se pojavi še tudi neposredno nasprotje hrepenenja, ki ga najbolj očitno zastopa Dolinarjev prijatelj zdravnik, ki pravi, da so najbolj srečni tisti ljudje, ki ne vedo, kaj je kesanje, kaj so sanje, kaj je hrepenenje, »tisti, ki živé lepo in veselo pod božjim soncem kakor žival in kakor rastlina«.

V Lepi Vidi zasledimo vrsto misli o vzrokih hrepenenja, o njegovem značaju in vsebinski naravnanosti. Vendar bi tukaj radi opozorili na tisto kategorijo hrepenenja, ki ima, vsaj tako se zdi, duhovno metafizični značaj in se najbolj približuje simbolistični prozi. Na ta metafizični značaj hrepenenja se navezujejo zlasti besede mladega Dolinarja, ki takole razmišlja: »Drugače ne more biti, ne sme biti: nekje je drugo življenje, kjerkoli; plemenitejše, večje, spoznanja polno življenje, nič podobno temu trdnemu, slepemu, zehajočemu umiranju, ki je zdaj naš delež! Jaz verujem v to drugo življenje - od kod drugače hrepenenje po njem, hrepenenje po smrti, po osvobajanju iz te žalostne ječe!« Izpolnitev hrepenenja je torej, saj si drugače skoraj ne moremo razlagati teh besed, onkraj smrti. Podobno razlago hrepenenja najdemo tudi pri P. Kozaku. Hrepenenje po lepem in plemenitem je pravzaprav v končni konsekvenci tudi težnja po smrti, oziroma točneje, težnja po ukinitvi, prenehanju obstoja, zakaj šele v tem trenutku je mogoče doseči absolutno. Vendar to razmišljanje ne najde povezave oz. »korespondence« z drugim dogajanjem v drami, tako da ostaja drama predvsem na ravni naturalistično-dekadenčnega teksta, nadgrajenega z novo romantiko, simbolizma v pravem pomenu besede pa je, kot ugotavlja tudi J. Kos, dosti manj, kot se kaže na prvi pogled.

V Lepi Vidi je opazen vpliv naturalistične drame Gorkega Na dnu in Hauptmanove igre Hannelino vnebovzetje; bolj ali manj enakomerno menjavanje impresionističnega in ekspresionističnega stila pa je v povezavi z vplivom Maeterlincka in njegovih enodejank. Motivne izvore za drugo dejanje, postavljeno ob Blejsko jezero, pa vidi J. Kos v Dumasovi Dami s kamelijami, »ki je s podobnimi motivi oplodila že Vošnjakovo Lepo Vido (1893), ta pa je bila Cankarju nedvomno pred očmi kot predhodna obdelava snovi, iz katere je izoblikoval svojo zadnjo dramo.«

Cankarjeva publicistika

Cankarjeva podoba ne bi bila celovita, če ne bi na koncu omenili njegovega publicističnega dela (slovstvena kritika, esej, polemika in predavanja), s katerim je posegal v najbolj aktualna vprašanja literature, kulture in politike. To delo ga je spremljalo tako rekoč skozi vse ustvarjalno obdobje in se je začelo že v dijaški Zadrugi, kjer je nastopal z ocenami del svojih tovarišev.

Okoli 1900 je objavil več literarnih kritik, prva z naslovom Anton Aškerc je izšla v Ljubljanskem zvonu 1896, pobuda pa je bila izid Aškerčevih Lirskih in epskih poezij; v kritiki je bolj v ospredju Cankarjevo esejistično razmišljanje o takratnem slovenskem pesništvu (zagovor realizma), o socialnih motivih v poeziji in podobno.

Slovstvenokritično delo je nadaljeval s kritiko Aškerčeve izdaje Kettejevih poezij (Slovenski narod, 2.-6. julija 1900), in Literarnim pismom (Slovenka, 15. september 1900), v katerih nadaljuje svoj obračun z Aškercem. Omeniti velja tudi troje književnih poročil (Ljubljanski zvon, 1903, 1905, 1910) ob izidu Trdinovih Zbranih spisov; ob tem povejmo, da je Cankar zelo cenil Trdino in ga imenoval »naš edini resnični in največji narodni umetnik«. Leta 1904 je v Slovanu in potem še v Ljubljanskem zvonu pisal o novi pesniški zbirki Otona Župančiča Čez plan.

Trubar in Trubarjeve slavnosti je predavanje, ki ga je imel v Trstu leta 1908 (istega leta ga je natisnil tednik Delavski list). O Aškercu je Cankar znova spregovoril ob izidu petega zbornika njegovih poezij v eseju Anton Aškerc: Pesnitve (Ljubljanski zvon, 1910). S pretirano pohvalo, češ da gre za »najmočnejše in najgloblje dramsko delo, kar jih imamo mi s Hrvati in Čehi vred«, je ocenil dramo Lojza Kraigherja Školjka (Ljubljanski zvon, 1910). K Aškercu se je povrnil še enkrat, in sicer v tržaškem predavanju (1912) z naslovom Anton Aškerc in njegova doba; v predavanju se prepletajo priznanja z obsodbami tega od »jalovega liberalizma izpraznjenega pesnika« (J. Kos).

Velik del svojega publicističnega dela je Cankar posvetil vprašanju gledališča in umetnosti. Polemične članke o tedanjem slovenskem gledališču, ki bi ga lahko, kot pravi Cankar, mirne duše spremenili v cirkus, je leta 1907 objavil v knjigi Krpanova kobila, ki je dobila ime po prvem polemičnem članku, objavljenem v Naših zapiskih (1906). Naslov meri na Govekarjevo dramatizacijo Levstikovega Martina Krpana, ki so ga uprizorili leta 1905, in polemiko, ki se je razvila v zvezi s to »prenaredbo« (D. Moravec).

Belo krizantemo (1910), polemično-kritični spis, v katerem je obračunal s svojimi kritiki, smo že omenili.

Likovni umetnosti so posvečeni eseji: Slovenski umetniki na Dunaju (1904), esej napisan ob uspeli razstavi slovenskih impresionistov na Dunaju, v katerem je poudaril pomen umetnikov za slovenski narod, ki so zanj naredili več od »neštevilnih in vseskoz prezaslužnih kričačev različnih strank«; mnoge sorodne razlage kakor o dunajski razstavi je Cankar izpovedal v obširnem eseju Naši umetniki (1910), ki se nanaša na tako imenovano tretjo umetniško razstavo v Jakopičevem paviljonu leta 1910; Jakopičev paviljon (1910) pa je polemičen odgovor na kritiko njegovega prejšnjega članka.

Esej Verovšek pa je naš prvi igralski portret, ki ga je Cankar napisal ob smrti (1914) prijatelja in priljubljenega igralca Antona Verovška.

Cankarjevi govori in predavanja imajo bolj ali manj politični značaj in so povezani z njegovo kandidaturo za državnozborskega poslanca, hkrati pa izražajo njegovo videnje in rešitev določenih nacionalnih vprašanj. Omenimo samo nekaj pomembnejši nastopov oz. predavanj.

Slovensko ljudstvo in slovenska kultura (1907) je Cankarjevo prvo tržaško predavanje. V njem poudarja zlasti socialno in kulturno osvoboditev slovenskega ljudstva, s čimer bo tudi umetnost prišla do prave veljave v družbi, kajti »dokler bo ljudstvo suženj družbe, suženj tega anonimnega naroda - dotlej bo tlačanila, dotlej bo brezpravna in ponižana tudi duševna kultura«.

Drugo pomembno predavanje Slovenci in Jugoslovani je Cankar imel 12. aprila 1913 v ljubljanskem Mestnem domu. V njem je podal program jugoslovanske politične združitve, hkrati pa je bilo oster odgovor na znano »tivolsko resolucijo«, sprejeto v hotelu Tivoli v Ljubljani 22. novembra 1909, o politični, kulturni in jezikovni združitvi jugoslovanskih narodov. Letos torej mineva 90 let od tega znamenitega predavanja, ki je bilo takrat in še pozneje prezrto in napačno razumljeno, zanj pa si je Cankar prislužil sedem dni zapora. Na predavanju je bil navzoč takrat mladi dijak Josip Vidmar, ki se ga doživeto spominja v svojih Obrazih:

»Zdi se mi, da se je ta znamenita serija predavanj v Mestnem domu, ki z navedenimi nastopi ni izčrpana, končala z znanim Cankarjevim predavanjem Slovenci in Jugoslovani 12. aprila 1913. Pri tem predavanju sem bil seveda navzoč, in to z vsemi svojimi tovariši. Bil je razburljiv in za mladi svet tedanjega časa resnično pohujšljiv večer, kajti bil je politično ne samo koristen, temveč v nekem smislu zagotovo odločilen in smerodaven. Cankarjevo izvajanje je bilo sestavljeno iz dveh polovic, ki sta se prepletali, iz kritike avstrijske politike, zlasti zunanje, in iz razvijanja resnično naprednih pogledov na tedanje in bodoče odnose nas Slovencev do Jugoslavije in Jugoslovanov. Ta polovica je danes splošno znana in priznana. Za Cankarjevo misel do današnjih časov ni bilo treba sprememb. Zavzemal se je odločno za politično združenje Jugoslovanov, ravno tako odločno pa je odklanjal kulturno ali bolje rečeno jezikovno in nacionalno stapljanje Slovencev s Hrvati in Srbi. S tem njegovim stališčem smo se do kraja zavedno strinjali vsi člani naše ožje družbe. Zato smo ta del predavanja sprejeli kot naravno in za nas odločeno stvar ...«

Mestni dom v Ljubljani na današnjem Krekovem trgu, zgrajen leta 1899; svoja predavanja je imel Cankar v veliki dvorani na severni strani prvega nadstropja

Očiščenje in pomlajenje (20. april 1918) je sedmo in zadnje predavanje v Trstu s poudarjeno vizijo pomlajenja po prvi svetovni vojni; v njem je izrekel tudi znane besede o temeljnih načelih socializma, do katerega si mora vsak narod sam najti svojo pot in jo prilagoditi svojim gospodarskim, političnim in kulturnim razmeram.

Predavanje Slovenska kultura, vojna in delavstvo (1. junija 1918) je predzadnji javni nastop, v katerem napoveduje lepšo bodočnost slovenskemu narodu in v zanesenem slogu poudarja, da so matere delavke naša bodočnost.

Zadnji Cankarjev nastop je bil na učiteljskem protestnem shodu v ljubljanskem Mestnem domu 5. septembra 1918. To je bilo nekaj besed, spregovorjenih zbrani množici, ki jih je sprejela z velikim ploskanjem in navdušenjem. Izrekel naj bi bil tele besede: »Pripovedujte otrokom, ki jih učite in vzgajate, da ste hlapci; da vam še kruha ne dajo. To jim povejte, tako jih učite.«

Omeniti velja še njegov avtobiografski članek Kako sem postal socialist, nastal po predavanju Slovenci in Jugoslovani najbrž poleti 1913 in namenjen Družinskemu koledarju, ki naj bi ga izdala delavska zveza Vzajemnost, a je bila ta prav zaradi Cankarjevega predavanja razpuščena, tako da je bil članek objavljen šele leta 1918 (že po pisateljevi smrti) v Demokraciji.

Poseben del Cankarjeve publicistike pa so gotovo njegova številna pisma, ki jih je pisal prijateljem, znancem, urednikom in v njih načenjal številne literarne, politične in izpovedne teme.

Cankar je bil odličen publicist. Njegove misli so bile globoke in načelne, podprte velikokrat z veliko mero ironije. Tako da so njegovi eseji, polemike, predavanja in pisma še danes aktualni in zanimivi dokumenti časa, v katerem so nastali.

Vrednost in aktualnost Cankarjevega dela

Cankarja uvrščamo med klasike slovenskega pripovedništva in dramatike. Njegovo delo je, kot smo videli, izredno pestro in sega od poezije do pripovedništva, dramatike, esejistike in publicistike. V miselnem, motivnem in slogovnem pomenu predstavlja nov tip umetniške proze, ustvarjalno vpete v literarne tokove svojega časa (naturalizem, dekadenca, simbolizem, nova romantika).

Ob bogati vsebini, ki sega od družbenokritičnih, nacionalnih do individualno etičnih, duhovnoizpovednih in eksistenčnih tem, je izkoristil neslutene estetske možnosti slovenskega jezika in ustvaril ritmično bogat jezik v značilnem impresionistično-poetičnem slogu. Čeprav je bil predvsem izpovedovalec samega sebe, svojega doživljanja čustev in misli, je ustvaril vrsto del, ki so odigrala pomembno vlogo pri družbeni, politični in kulturni preobrazbi slovenskega naroda.

V okviru slovenskega literarnega prostora je pomemben zlasti njegov vpliv na ustvarjalno dejavnost številnih pisateljev. Veliko njegovih del je tudi prevedenih. Danes so Cankarjeve besede in misli ravno tako aktualne, lepe in sveže, kot so bile v njegovem času. Kajti za klasike in klasične knjige velja, da nikoli ne nehajo govoriti tistega, kar imajo povedati. Znotraj njih oziroma ob njihovem branju, če nekoliko poenostavimo misel I. Calvina, se nam odpirajo časi in prostori, ki so drugačni od minljivega časa in prostora. In v tem je vrednost, vznemirljivost in presežnost (časa) Cankarjevega dela.

Zlatko Režonja                

(Viri fotografij: France Dobrovoljc, Cankarjev album, Maribor 1972, Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice, Ljubljana.)